Page 361 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 361
IGOR GRDINA
Potemtakem je mogoče reči, da je Breda Pogorelec v obravnavo
že pred njenim nastopom odprtih problemov v razumevanju slo-
venske reformacijske stvarnosti vnesla pomembne impulze. Zaradi
njih je bil ob milenijskem prelomu mogoč velik razmah preuče-
vanja vprašanj našega 16. stoletja v delih novih generacij razisk-
ovalcev – tako v smislu razširitev kot poglobitev. Ob tem pa je treba
poudariti tudi področja, na katerih je Breda Pogorelec odigrala
vlogo pobudnika. Njene študije o sintaktičnih strukturah ter
njihovem razmerju do humanistične in renesančne retorike so
pionirske.27 Knjižni jezik slovenskih reformatorjev se v teh delih
kaže kot smiselno ureje(va)n kompleks, ki na poseben način ude-
janja splošne tendence in težnje svoje epohe. Raziskave Trubar-
jevega stavka, skladnje pri Dalmatinu in Bohoriču ter dinamičnega
odnosa med retorično figuraliko, gramatično normo in konkretno
besedilno realizacijo izpod peresa in pisalnega stroja – nazadnje pa
tudi računalnika – Brede Pogorelec so bile navdihujoča demon-
stracija aplikacije sodobnih teoretskih spoznanj v preučevanju
tekstov davnih dedov. Te študije so dale nepričakovane rezultate
glede na splošno razširjene predstave o slovenskih reformatorjih:28
vloge slednjih zagotovo ni videti samo v utemeljitvi življenja zmož-
nega vsenarodnega knjižnega jezika in kulture v slovenščini, ampak
tudi v intelektualni ambicioznosti, ki se je realizirala na evropsko
primerljivi ravni. To velja tako za teološki kot za jezikovni okvir.
Za prihodnost je pomembna tudi pritegnitev sociologvistične
raziskovalne paradigme v reformacijske študije, ki bo prav tako za
zmerom ostala povezana z imenom Brede Pogorelec.29 Kdor se
namerava resno posvetiti jezikovnim – še zdaleč ne samo lingvi-
stično pomenljivim – vprašanjem našega 16. stoletja, mimo del, ki
so z njim podpisana, preprosto ne more. To pa je tudi največ, kar
27 B. Pogorelec, n. d., 243–308.
28 Breda Pogorelec je o Dalmatinovem besedilu, ki ga je izbrala za pretres v svoji
študiji o razmerju med skladnjo in retorično figuro ter gramatično normo, kot
je izpričana v Bohoričevih Zimskih uricah, značilno zapisala, da »preseneča«. To
pomeni, da je bilo njeno prvotno obzorje pričakovanja preseženo, saj v svoji
analizi govori o veliki umetelnosti in dramatičnem stilističnem stopnjevanju
tekstnih členov. Prim. B. Pogorelec, n. d., 306, 307.
29 B. Pogorelec, n. d., 235–241.
359
Potemtakem je mogoče reči, da je Breda Pogorelec v obravnavo
že pred njenim nastopom odprtih problemov v razumevanju slo-
venske reformacijske stvarnosti vnesla pomembne impulze. Zaradi
njih je bil ob milenijskem prelomu mogoč velik razmah preuče-
vanja vprašanj našega 16. stoletja v delih novih generacij razisk-
ovalcev – tako v smislu razširitev kot poglobitev. Ob tem pa je treba
poudariti tudi področja, na katerih je Breda Pogorelec odigrala
vlogo pobudnika. Njene študije o sintaktičnih strukturah ter
njihovem razmerju do humanistične in renesančne retorike so
pionirske.27 Knjižni jezik slovenskih reformatorjev se v teh delih
kaže kot smiselno ureje(va)n kompleks, ki na poseben način ude-
janja splošne tendence in težnje svoje epohe. Raziskave Trubar-
jevega stavka, skladnje pri Dalmatinu in Bohoriču ter dinamičnega
odnosa med retorično figuraliko, gramatično normo in konkretno
besedilno realizacijo izpod peresa in pisalnega stroja – nazadnje pa
tudi računalnika – Brede Pogorelec so bile navdihujoča demon-
stracija aplikacije sodobnih teoretskih spoznanj v preučevanju
tekstov davnih dedov. Te študije so dale nepričakovane rezultate
glede na splošno razširjene predstave o slovenskih reformatorjih:28
vloge slednjih zagotovo ni videti samo v utemeljitvi življenja zmož-
nega vsenarodnega knjižnega jezika in kulture v slovenščini, ampak
tudi v intelektualni ambicioznosti, ki se je realizirala na evropsko
primerljivi ravni. To velja tako za teološki kot za jezikovni okvir.
Za prihodnost je pomembna tudi pritegnitev sociologvistične
raziskovalne paradigme v reformacijske študije, ki bo prav tako za
zmerom ostala povezana z imenom Brede Pogorelec.29 Kdor se
namerava resno posvetiti jezikovnim – še zdaleč ne samo lingvi-
stično pomenljivim – vprašanjem našega 16. stoletja, mimo del, ki
so z njim podpisana, preprosto ne more. To pa je tudi največ, kar
27 B. Pogorelec, n. d., 243–308.
28 Breda Pogorelec je o Dalmatinovem besedilu, ki ga je izbrala za pretres v svoji
študiji o razmerju med skladnjo in retorično figuro ter gramatično normo, kot
je izpričana v Bohoričevih Zimskih uricah, značilno zapisala, da »preseneča«. To
pomeni, da je bilo njeno prvotno obzorje pričakovanja preseženo, saj v svoji
analizi govori o veliki umetelnosti in dramatičnem stilističnem stopnjevanju
tekstnih členov. Prim. B. Pogorelec, n. d., 306, 307.
29 B. Pogorelec, n. d., 235–241.
359
