Page 356 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 356
PORTRETI
vprašanje o prepisovalnih tradicijah in njihovi kontinuiteti, medtem
ko o obstoju kultiviranega izročila v slovenščini – ki se je skozi
kaskade časa in razpoke prostora kdaj pa kdaj moglo prenašati tudi
samo ustno – ni več utemeljenega dvoma. Trubarjevo opozarjanje
na napačnost prevajanja Očenaša govori o ohranitvi in prenašanju
prvotnega obrazca Gospodove molitve skozi ves srednji vek, tj. skozi
epoho, v kateri se je, kakor smo že poudarili, slovenščina v govorjeni
obliki najbolj spreminjala. Odsotnost literarne tradicije – slednje na
podlagi ohranjenega zelo skromnega fonda srednjeveških rokopisov
pač ni mogoče dokazovati –, nikakor ne pomeni neobstoja kultivi-
ranega jezika v institucionalizirani rabi. Poročila o obredu ustoli-
čevanja koroških vojvod pričujejo o njegovi eksistenci tudi brez
eksaktnega zabeleženja besedilnih formul(acij).
Breda Pogorelec je v Trubarjevem opusu primarno videla veliko
razširitev tistih variant kultivirane slovenščine, ki sta izpričani v
Celovškem in Stiškem rokopisu.16 Na vsak način je šlo za jezikovno
tradicijo, ki je presegala dialektalni govor ne samo po širini besed-
njaka in v kompleksnosti sintaktične strukturiranosti, ampak tudi
v glasovju in pri oblikah. Na to po njenem kaže predvsem ohranjanje
nekaterih starejših razvojnih stanj pri Trubarju (npr. hočo za hočem).
Zato je toliko bolj presenetljivo, da se je pokojna profesorica pustila
ujeti v intelektualno insuficientno razpravo o ljubljanščini kot
osnovi knjižne slovenščine, kakršna je izpričana v naših najzgodnej-
ših knjigah. Hipoteza, ki je to diskusijo sprožila, sploh ni upoštevala
sintaktične pla(s)ti jezika, v kateri se je zagotovo najočitneje kazal
vpliv tradicionalne retorike evropskega Zahoda. Leta 1983 je Breda
Pogorelec izrecno govorila o »knjižnojezikovnem konstruktu«, se
pravi o idiomu, ki na dialektalni ravni sploh ne obstaja. Značilno pa
ga je navezovala le na dobo pred Trubarjem.17 Ta izraz naj bi bil, in
to v dveh variantah, eden od virov v reformaciji oblikovanega in s
slovničnimi kategorijami na ravni svoje dobe – kakor je pokazala
Bohoričeva slovnica Zimske urice (1584) – opisljivega jezika, ki se
najde v spisih naših protestantskih avtorjev. Kot njegov drugi temelj
16 B. Pogorelec, n. d., 57–60. Poudariti gre, da Breda Pogorelec Stiškega rokopisa ni
videla kot dokumenta enega tipa srednjeveškega pisnega jezika.
17 B. Pogorelec, n. d., 90.
354
vprašanje o prepisovalnih tradicijah in njihovi kontinuiteti, medtem
ko o obstoju kultiviranega izročila v slovenščini – ki se je skozi
kaskade časa in razpoke prostora kdaj pa kdaj moglo prenašati tudi
samo ustno – ni več utemeljenega dvoma. Trubarjevo opozarjanje
na napačnost prevajanja Očenaša govori o ohranitvi in prenašanju
prvotnega obrazca Gospodove molitve skozi ves srednji vek, tj. skozi
epoho, v kateri se je, kakor smo že poudarili, slovenščina v govorjeni
obliki najbolj spreminjala. Odsotnost literarne tradicije – slednje na
podlagi ohranjenega zelo skromnega fonda srednjeveških rokopisov
pač ni mogoče dokazovati –, nikakor ne pomeni neobstoja kultivi-
ranega jezika v institucionalizirani rabi. Poročila o obredu ustoli-
čevanja koroških vojvod pričujejo o njegovi eksistenci tudi brez
eksaktnega zabeleženja besedilnih formul(acij).
Breda Pogorelec je v Trubarjevem opusu primarno videla veliko
razširitev tistih variant kultivirane slovenščine, ki sta izpričani v
Celovškem in Stiškem rokopisu.16 Na vsak način je šlo za jezikovno
tradicijo, ki je presegala dialektalni govor ne samo po širini besed-
njaka in v kompleksnosti sintaktične strukturiranosti, ampak tudi
v glasovju in pri oblikah. Na to po njenem kaže predvsem ohranjanje
nekaterih starejših razvojnih stanj pri Trubarju (npr. hočo za hočem).
Zato je toliko bolj presenetljivo, da se je pokojna profesorica pustila
ujeti v intelektualno insuficientno razpravo o ljubljanščini kot
osnovi knjižne slovenščine, kakršna je izpričana v naših najzgodnej-
ših knjigah. Hipoteza, ki je to diskusijo sprožila, sploh ni upoštevala
sintaktične pla(s)ti jezika, v kateri se je zagotovo najočitneje kazal
vpliv tradicionalne retorike evropskega Zahoda. Leta 1983 je Breda
Pogorelec izrecno govorila o »knjižnojezikovnem konstruktu«, se
pravi o idiomu, ki na dialektalni ravni sploh ne obstaja. Značilno pa
ga je navezovala le na dobo pred Trubarjem.17 Ta izraz naj bi bil, in
to v dveh variantah, eden od virov v reformaciji oblikovanega in s
slovničnimi kategorijami na ravni svoje dobe – kakor je pokazala
Bohoričeva slovnica Zimske urice (1584) – opisljivega jezika, ki se
najde v spisih naših protestantskih avtorjev. Kot njegov drugi temelj
16 B. Pogorelec, n. d., 57–60. Poudariti gre, da Breda Pogorelec Stiškega rokopisa ni
videla kot dokumenta enega tipa srednjeveškega pisnega jezika.
17 B. Pogorelec, n. d., 90.
354
