Page 362 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 362
PORTRETI
lahko raziskovalec s svojim delom doseže. Častni nazivi so v huma-
nistiki dim; navzočnost v opombah je plamen.
Breda Pogorelec je vedno nastopala tako proti podcenjevanju kot
proti neutemeljenemu poveličevanju slovenskih dosežkov v širšem
civilizacijskem okviru. Spominjam se njene antologijske razlage
zapisa besede »detd« v drugem Brižinskem spomeniku: avtor je v isti
sapi mislil na dvoje – na izgovor besede v imenovalniku (t) in na
sklanjatveno paradigmo (v kateri se pojavi d). V tej neenostavni, a
lucidni rešitvi konkretnega problema je Breda Pogorelec videla
začetek mišljenja slovenskega knjižnega jezika. Po vsej pravici je
postavila vprašanje: Je bil zapisovalec drugega Brižinskega spomenika
res tujec, kakor kar naprej prebiramo? Kje je kak tehten dokaz za
to? Nismo tu soočeni samo z vero, ki podcenjuje možnost intelek-
tualnega vzpona govorcev našega jezika? Zapis »detd« pričuje o zelo
dobrem znanju prvotne slovenščine – ki se je že začela opazno
oddaljevati od praslovanščine – pri zapisovalcu drugega Brižinskega
spomenika.
Enaka raziskovalna temeljitost in poglobljenost je Bredo Pogo-
relec spremljala tudi pri reformacijskih študijah. Doba, ki je sloven-
ščino poimenovala z materinščino,30 prostor njenih govorcev pa kot
»slovensko deželo« (to oznako najdemo v drugem Trubarjevem
katekizmu, tj. v tistem iz leta 155531), jo je pritegovala s svojimi
razvidnimi dosežki. Srednji vek jo je vznemirjal zaradi zastrtosti in
implicitnega pomena slehernega izpričanega podatka oziroma zna-
menja. Poznejše epohe so jo vabile s širino in razpiranjem vse kom-
pleksnejših vprašanj razmerja med tradicijo in inovacijo.
30 Andrej Savinec v predgovoru k Trubarjevemu prevodu Luthrove Hišne postile že
govori o »materinim jeziku«, kar enako kor zgoraj citirana Schönlebnova
formulacija poudarja pomen zvez med rodom in idiomom. To je prvi primerno
poudaril Janez Rotar, čigar opus je danes tako v literarni vedi kot v zgo-
dovinopisju, žal, precej spregledan. Prim. J. Rotar, Trubar in Južni Slovani,
Ljubljana 1988, 256–258.
31 J. Rotar je vsekakor prehitro zapisal trditev, da je Trubar »toponim po etniku
Slovenec« izrazil le v nemščini (tj. Windischland). Reformatorjev drugi katekizem
pričuje o nasprotnem. »Slovenska dežela« se tam pojavlja v edninski obliki. Prim.
J. Rotar, n. d., 207, 208; F. Krajnc - Vrečko (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja I,
Ljubljana 2002, 331.
360
lahko raziskovalec s svojim delom doseže. Častni nazivi so v huma-
nistiki dim; navzočnost v opombah je plamen.
Breda Pogorelec je vedno nastopala tako proti podcenjevanju kot
proti neutemeljenemu poveličevanju slovenskih dosežkov v širšem
civilizacijskem okviru. Spominjam se njene antologijske razlage
zapisa besede »detd« v drugem Brižinskem spomeniku: avtor je v isti
sapi mislil na dvoje – na izgovor besede v imenovalniku (t) in na
sklanjatveno paradigmo (v kateri se pojavi d). V tej neenostavni, a
lucidni rešitvi konkretnega problema je Breda Pogorelec videla
začetek mišljenja slovenskega knjižnega jezika. Po vsej pravici je
postavila vprašanje: Je bil zapisovalec drugega Brižinskega spomenika
res tujec, kakor kar naprej prebiramo? Kje je kak tehten dokaz za
to? Nismo tu soočeni samo z vero, ki podcenjuje možnost intelek-
tualnega vzpona govorcev našega jezika? Zapis »detd« pričuje o zelo
dobrem znanju prvotne slovenščine – ki se je že začela opazno
oddaljevati od praslovanščine – pri zapisovalcu drugega Brižinskega
spomenika.
Enaka raziskovalna temeljitost in poglobljenost je Bredo Pogo-
relec spremljala tudi pri reformacijskih študijah. Doba, ki je sloven-
ščino poimenovala z materinščino,30 prostor njenih govorcev pa kot
»slovensko deželo« (to oznako najdemo v drugem Trubarjevem
katekizmu, tj. v tistem iz leta 155531), jo je pritegovala s svojimi
razvidnimi dosežki. Srednji vek jo je vznemirjal zaradi zastrtosti in
implicitnega pomena slehernega izpričanega podatka oziroma zna-
menja. Poznejše epohe so jo vabile s širino in razpiranjem vse kom-
pleksnejših vprašanj razmerja med tradicijo in inovacijo.
30 Andrej Savinec v predgovoru k Trubarjevemu prevodu Luthrove Hišne postile že
govori o »materinim jeziku«, kar enako kor zgoraj citirana Schönlebnova
formulacija poudarja pomen zvez med rodom in idiomom. To je prvi primerno
poudaril Janez Rotar, čigar opus je danes tako v literarni vedi kot v zgo-
dovinopisju, žal, precej spregledan. Prim. J. Rotar, Trubar in Južni Slovani,
Ljubljana 1988, 256–258.
31 J. Rotar je vsekakor prehitro zapisal trditev, da je Trubar »toponim po etniku
Slovenec« izrazil le v nemščini (tj. Windischland). Reformatorjev drugi katekizem
pričuje o nasprotnem. »Slovenska dežela« se tam pojavlja v edninski obliki. Prim.
J. Rotar, n. d., 207, 208; F. Krajnc - Vrečko (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja I,
Ljubljana 2002, 331.
360
