Page 358 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 358
PORTRETI
preozko, saj v tak okvir ni mogoče vstaviti Petra Bonoma. Za Tru-
barja je bilo srečanje z njim in njegovo prakso – Vergila, Erazma in
Calvina je razlagal kar v treh jezikih, v našem, nemškem in »laškem«
(s čimer je verjetno mišljena italijanščina, lahko pa bi bila tudi
romanska govorica Trsta in Furlanije v 16. stoletju) – izredno po-
membno. Zato ni čudno, da jo je močno poudaril v posvetilu k izdaji
Ta prvega dejla tiga Novega testamenta 1557. Tu nastopi tudi velika
težava za tezo Brede Pogorelec, ki ob ljubljanščini kot vir Trubar-
jevega jezika navaja še naddialektalno kultivirano izročilo v osred-
njem slovenskem prostoru (v dveh variantah).
Vendar to ni edini problem interpretacij reformacijske lingvi-
stične stvarnosti, ki jih je zagovarjala pokojna profesorica. Tudi
nedvomno izrazito dolenjske glasovne značilnosti Trubarjevih del,
ki so bile v 16. stoletju po vseh relevantnih domnevah v opoziciji do
stanj v ljubljanskem idiomu, v razlagah Brede Pogorelec nimajo
pravega mesta. Glede na to, da njihovo število skozi čas narašča in
da potemtakem ne gre za dediščino tradicije Stiškega rokopisa,20 je
zadrega seveda še večja. Tu postane očitno, da predrugačitve samo
na tej ravni ne pomenijo spremembe knjižnega jezika kot celote, saj
je ta vedno določen prostor in ne linija ali točka. Zato je poudarjanje
zgolj vloge ljubljanščine kot ekskluzivnega – ali kot edinega ljudsko-
govornega – temelja Trubarjeve pisne prakse preozko. Zgolj (ali
predvsem) glasovje ne more določati narave celovitega knjižnega
jezika. Razlaganje, ki ne upošteva tega spoznanja, prej ali slej zaide v
nerešljiva protislovja, iz katerih ga ne izvleče nobeno dialektično
žonglerstvo. Stvarnost je v več stoletjih mnogokrat pokazala, da
kultivirani in celo izrecno knjižnojezikovni izraz prenese navdiho-
vanje pri zelo različnih govorih ter tudi dopušča več variant ustnih
realizacij. Janez Ludvik Schönleben je to v 17. stoletju reflektiral s
formulo (ki jo je Breda Pogorelec v svojem opusu večkrat evocirala):
»[P]išemo po šegi rodu, govorimo pa po šegi pokrajine.«21
20 Ker Trubar govori o tem, da se pred njim slovenski jezik ni pisal, tradicije
kultivirane slovenščine, kakršna je izpričana v Stiškem rokopisu, ni mogel poznati
v drugačni obliki kot ustni.
21 B. Pogorelec, 24, 38, smiselno tudi 67. Schönlebnova formulacija iz dobe
razcvetajočega se baroka odločno govori proti tistim neukim glasnežem, ki
povezovanje med jezikom in etnično zavestjo potiskajo v epoho meščanov.
356
preozko, saj v tak okvir ni mogoče vstaviti Petra Bonoma. Za Tru-
barja je bilo srečanje z njim in njegovo prakso – Vergila, Erazma in
Calvina je razlagal kar v treh jezikih, v našem, nemškem in »laškem«
(s čimer je verjetno mišljena italijanščina, lahko pa bi bila tudi
romanska govorica Trsta in Furlanije v 16. stoletju) – izredno po-
membno. Zato ni čudno, da jo je močno poudaril v posvetilu k izdaji
Ta prvega dejla tiga Novega testamenta 1557. Tu nastopi tudi velika
težava za tezo Brede Pogorelec, ki ob ljubljanščini kot vir Trubar-
jevega jezika navaja še naddialektalno kultivirano izročilo v osred-
njem slovenskem prostoru (v dveh variantah).
Vendar to ni edini problem interpretacij reformacijske lingvi-
stične stvarnosti, ki jih je zagovarjala pokojna profesorica. Tudi
nedvomno izrazito dolenjske glasovne značilnosti Trubarjevih del,
ki so bile v 16. stoletju po vseh relevantnih domnevah v opoziciji do
stanj v ljubljanskem idiomu, v razlagah Brede Pogorelec nimajo
pravega mesta. Glede na to, da njihovo število skozi čas narašča in
da potemtakem ne gre za dediščino tradicije Stiškega rokopisa,20 je
zadrega seveda še večja. Tu postane očitno, da predrugačitve samo
na tej ravni ne pomenijo spremembe knjižnega jezika kot celote, saj
je ta vedno določen prostor in ne linija ali točka. Zato je poudarjanje
zgolj vloge ljubljanščine kot ekskluzivnega – ali kot edinega ljudsko-
govornega – temelja Trubarjeve pisne prakse preozko. Zgolj (ali
predvsem) glasovje ne more določati narave celovitega knjižnega
jezika. Razlaganje, ki ne upošteva tega spoznanja, prej ali slej zaide v
nerešljiva protislovja, iz katerih ga ne izvleče nobeno dialektično
žonglerstvo. Stvarnost je v več stoletjih mnogokrat pokazala, da
kultivirani in celo izrecno knjižnojezikovni izraz prenese navdiho-
vanje pri zelo različnih govorih ter tudi dopušča več variant ustnih
realizacij. Janez Ludvik Schönleben je to v 17. stoletju reflektiral s
formulo (ki jo je Breda Pogorelec v svojem opusu večkrat evocirala):
»[P]išemo po šegi rodu, govorimo pa po šegi pokrajine.«21
20 Ker Trubar govori o tem, da se pred njim slovenski jezik ni pisal, tradicije
kultivirane slovenščine, kakršna je izpričana v Stiškem rokopisu, ni mogel poznati
v drugačni obliki kot ustni.
21 B. Pogorelec, 24, 38, smiselno tudi 67. Schönlebnova formulacija iz dobe
razcvetajočega se baroka odločno govori proti tistim neukim glasnežem, ki
povezovanje med jezikom in etnično zavestjo potiskajo v epoho meščanov.
356
