Page 359 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 359
IGOR GRDINA
Razpravo o slovenščini, kakršna je izpričana v spisih naših prote-
stantov 16. stoletja, je potemtakem najbolje začeti na naslednjem
izhodišču: Bolj ali manj kompleksna in »izrazita [slovenska] knjižna
dikcija«,22 ki ima mnogo virov (od obrednih in visokokultiviranih
do (po)govornih oziroma ustnih), je v svojem jedru Trubarjeva
stvaritev.23 Delež Brede Pogorelec na poti k takšnemu interpreta-
tivnemu temelju je bil nespregledljiv. Treba pa je poudariti, da je
kompleksen knjižnojezikovni izraz, ki daje dovolj prostora različnim
retoričnim praksam oziroma njihovim realizacijam ter osebnostnim
značilnostim, navzoč v vseh slovenskih reformacijskih spisih. Od tod
je potem tudi dokazljiv neprekinjen razvoj vse do danes. Ljubljanski
škofiji, ki je imela do druge polovice 18. stoletja svoje župnije tako
na Kranjskem kot na Koroškem in Štajerskem, že zaradi lastne
»razparceliranosti« ni bilo mogoče rabiti drugega skupnega »bukov-
skega« izraza kot tistega, ki so ga oblikovali protestanti – še posebej
odločilno Primož Trubar. Na meje kronovin oprte paradigme knjiž-
nega jezika niso prihajale v poštev, saj so bile preozke. Tako niso bile
po naključju pokopane tudi prvotne zamisli o. Marka Pohlina, ki je
prerodno dobo začel kot kranjski prosvetljevalec, življenje pa je
sklenil kot avtor, ki se zaveda, da piše v slovenščini (ne v zgolj
enodeželnem idiomu).
Pri vznemirljivem in kompleksnem vprašanju širine prostora
našega knjižnega jezika v 16. stoletju je bila Breda Pogorelec izrazito
zadržana do poudarjanja posebnega pomena Sebastijana Krelja.
Njegovo nevplivnost je skušala pojasniti z zakoreninjenostjo v ne-
osrednjem govoru, se pravi povsem (socio)lingvistično. Za razisko-
valko, ki se je utemeljevala (tudi) na mišljenju strukturalno koncep-
tualiziranega sistema, je takšno ravnanje dovolj logično. Prav na tem
primeru pa se pokaže nezadostnost omenjene interpretativne para-
digme. Gotovo je osrednji razlog za Kreljevo omejeno pomembnost
njegova pripadnost flacijanistični tradiciji, saj bi drugi kot ideološki
22 Prim. B. Pogorelec, n. d. 66.
23 Trubar se je stvariteljskosti in epohalnega pomena izida prve slovenske knjige
povsem zavedal; zapisal je, da se kaj takega ni zgodilo, odkar svet stoji. Prim.
M. Rupel, Slovenski protestantski pisci. Druga, spolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 113.
357
Razpravo o slovenščini, kakršna je izpričana v spisih naših prote-
stantov 16. stoletja, je potemtakem najbolje začeti na naslednjem
izhodišču: Bolj ali manj kompleksna in »izrazita [slovenska] knjižna
dikcija«,22 ki ima mnogo virov (od obrednih in visokokultiviranih
do (po)govornih oziroma ustnih), je v svojem jedru Trubarjeva
stvaritev.23 Delež Brede Pogorelec na poti k takšnemu interpreta-
tivnemu temelju je bil nespregledljiv. Treba pa je poudariti, da je
kompleksen knjižnojezikovni izraz, ki daje dovolj prostora različnim
retoričnim praksam oziroma njihovim realizacijam ter osebnostnim
značilnostim, navzoč v vseh slovenskih reformacijskih spisih. Od tod
je potem tudi dokazljiv neprekinjen razvoj vse do danes. Ljubljanski
škofiji, ki je imela do druge polovice 18. stoletja svoje župnije tako
na Kranjskem kot na Koroškem in Štajerskem, že zaradi lastne
»razparceliranosti« ni bilo mogoče rabiti drugega skupnega »bukov-
skega« izraza kot tistega, ki so ga oblikovali protestanti – še posebej
odločilno Primož Trubar. Na meje kronovin oprte paradigme knjiž-
nega jezika niso prihajale v poštev, saj so bile preozke. Tako niso bile
po naključju pokopane tudi prvotne zamisli o. Marka Pohlina, ki je
prerodno dobo začel kot kranjski prosvetljevalec, življenje pa je
sklenil kot avtor, ki se zaveda, da piše v slovenščini (ne v zgolj
enodeželnem idiomu).
Pri vznemirljivem in kompleksnem vprašanju širine prostora
našega knjižnega jezika v 16. stoletju je bila Breda Pogorelec izrazito
zadržana do poudarjanja posebnega pomena Sebastijana Krelja.
Njegovo nevplivnost je skušala pojasniti z zakoreninjenostjo v ne-
osrednjem govoru, se pravi povsem (socio)lingvistično. Za razisko-
valko, ki se je utemeljevala (tudi) na mišljenju strukturalno koncep-
tualiziranega sistema, je takšno ravnanje dovolj logično. Prav na tem
primeru pa se pokaže nezadostnost omenjene interpretativne para-
digme. Gotovo je osrednji razlog za Kreljevo omejeno pomembnost
njegova pripadnost flacijanistični tradiciji, saj bi drugi kot ideološki
22 Prim. B. Pogorelec, n. d. 66.
23 Trubar se je stvariteljskosti in epohalnega pomena izida prve slovenske knjige
povsem zavedal; zapisal je, da se kaj takega ni zgodilo, odkar svet stoji. Prim.
M. Rupel, Slovenski protestantski pisci. Druga, spolnjena izdaja, Ljubljana 1966, 113.
357
