Page 357 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 357
IGOR GRDINA
je tedaj navajala ljubljanski urbani govor.18 Misel Brede Pogorelec je
bila sicer neskladna s hipotezo o jezikovni stvarnosti kranjskega
glavnega mesta kot temelju Trubarjevega knjižnega idioma, ki so jo
od 1965/1968 dalje nekritično širili nekateri drugi lingvisti, vendar
pa je več kot očitno iskala kompromis z njo. To je pokojno profe-
sorico vodilo do nenavadno močnega poudarjanja pisnega značaja
srednjeveškega izročila kultiviranega jezika in govorne narave dru-
gega domnevnega temelja izrazne podobe prvih slovenskih prote-
stantskih tekstov. Kot reformatorjevo načelo zedinjenja obeh virov
je navajala humanistične nazore, ki pa jih, žal, ni podrobneje defi-
nirala. Toda pri tem je treba že v izhodišču upoštevati, da so pro-
motorji obnove klasične latinščine zagovarjali kar širok spekter
stališč, pri čemer pa živi jeziki nikakor niso bili v ospredju njihovega
zanimanja (kljub občasnemu poudarjanju pomena ljudskih idio-
mov, npr. v opusu Eneja Silvija Piccolominija19 ali v praksi Petra
Bonoma). Še prej se gre zavedati, da so bila pri Trubarju humani-
stična načela sicer pomembna, toda osrednja so bila reformacijska.
Če so prva in druga kje prihajala v medsebojno navzkrižje, so ne-
dvomno prevladala slednja.
Osrednja težava pri interpretacijah osnov Trubarjeve knjižne
slovenščine, ki jih je podala Breda Pogorelec, je v ne dovolj temeljito
opravljeni znanstveni kritiki hipoteze o ljubljanščini kot njenem
viru. Zagovorniki omenjene razlage, ki so v glavnem debatirali na
ravni glasovja, se pravi lingvistično necelovito (sploh pa nesistemsko,
čeprav so se prištevali k strukturalizmu), so našteli zelo veliko t. i.
izjemnih stanj pri refleksih za praslovanski jat (seznam registracij
le-teh je neznatno krajši kot spisek domnevno regularnih odrazov).
Pri tako izenačeni distribuciji je razglašanje običajnosti in posebnosti
nemogoče. Če v debato pritegnemo še izjemno kompleksno skla-
denjsko problematiko in širino besednjaka, postane izrazito knjižna
narava jezika Trubarjevih knjig več kot očitna.
Upoštevanje samo ljubljanske govorice pri ustvaritvi pisne po-
dobe slovenskega reformacijskega idioma pa je tudi že na prvi pogled
18 B. Pogorelec, n. d., 113.
19 Prim. P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI.
stoletja, Ljubljana 1979, 153, 154.
355
je tedaj navajala ljubljanski urbani govor.18 Misel Brede Pogorelec je
bila sicer neskladna s hipotezo o jezikovni stvarnosti kranjskega
glavnega mesta kot temelju Trubarjevega knjižnega idioma, ki so jo
od 1965/1968 dalje nekritično širili nekateri drugi lingvisti, vendar
pa je več kot očitno iskala kompromis z njo. To je pokojno profe-
sorico vodilo do nenavadno močnega poudarjanja pisnega značaja
srednjeveškega izročila kultiviranega jezika in govorne narave dru-
gega domnevnega temelja izrazne podobe prvih slovenskih prote-
stantskih tekstov. Kot reformatorjevo načelo zedinjenja obeh virov
je navajala humanistične nazore, ki pa jih, žal, ni podrobneje defi-
nirala. Toda pri tem je treba že v izhodišču upoštevati, da so pro-
motorji obnove klasične latinščine zagovarjali kar širok spekter
stališč, pri čemer pa živi jeziki nikakor niso bili v ospredju njihovega
zanimanja (kljub občasnemu poudarjanju pomena ljudskih idio-
mov, npr. v opusu Eneja Silvija Piccolominija19 ali v praksi Petra
Bonoma). Še prej se gre zavedati, da so bila pri Trubarju humani-
stična načela sicer pomembna, toda osrednja so bila reformacijska.
Če so prva in druga kje prihajala v medsebojno navzkrižje, so ne-
dvomno prevladala slednja.
Osrednja težava pri interpretacijah osnov Trubarjeve knjižne
slovenščine, ki jih je podala Breda Pogorelec, je v ne dovolj temeljito
opravljeni znanstveni kritiki hipoteze o ljubljanščini kot njenem
viru. Zagovorniki omenjene razlage, ki so v glavnem debatirali na
ravni glasovja, se pravi lingvistično necelovito (sploh pa nesistemsko,
čeprav so se prištevali k strukturalizmu), so našteli zelo veliko t. i.
izjemnih stanj pri refleksih za praslovanski jat (seznam registracij
le-teh je neznatno krajši kot spisek domnevno regularnih odrazov).
Pri tako izenačeni distribuciji je razglašanje običajnosti in posebnosti
nemogoče. Če v debato pritegnemo še izjemno kompleksno skla-
denjsko problematiko in širino besednjaka, postane izrazito knjižna
narava jezika Trubarjevih knjig več kot očitna.
Upoštevanje samo ljubljanske govorice pri ustvaritvi pisne po-
dobe slovenskega reformacijskega idioma pa je tudi že na prvi pogled
18 B. Pogorelec, n. d., 113.
19 Prim. P. Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI.
stoletja, Ljubljana 1979, 153, 154.
355
