Page 39 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 39
ANDREJA BENKO
državljanom dovoljena gradnja molilnic ter šol. Po pisanju Jonatana
Vinklerja je bilo evangeličanom dovoljeno zgraditi molilnico in šolo,
kjer je sto evangeličanskih družin, tudi če ne živijo vse v kraju, v
katerem bo njihova molilnica ali njihov dušni pastir. Del jih je lahko
oddaljen tudi nekaj ur hoda, še bolj oddaljeni pa se lahko, kolikor
pogosto želijo, odpravijo v najbližjo, vendar še v cesarsko-kraljevih
dednih deželah nahajajočo se molilnico (Vinkler 2011: 298).
Najmanjša samostojna enota evangeličanske cerkvene skupnosti
je cerkvena občina (cerkvena gmajna, različica župnije). Bodonsko
območje se je konec 18. stoletja delilo v dve cerkveni občini. Deloma
je spadalo v križevsko cerkveno občino, deloma v puconsko cerkveno
občino. Vedeti moramo, da sta ti dve cerkveni občini pokrivali precej
veliko ozemlje, zato se je kazala težnja, da se ustanovi še ena cerkvena
občina, da bi lahko verniki obiskovali svete obrede bližje domu,
otroci pa šolo, ki bi bila v sklopu molilnice.
Za odcepitev in ustanovitev nove cerkvene občine je bilo potrebno
imeti po tolerančnem patentu Jožefa II. urejenih nekaj bistvenih
točk. Najpomembnejše je bilo zadostno število vernikov, prav tako
pa so morali imeti zagotovljeno zemljišče ter finančna sredstva za
gradnjo molilnice in za financiranje cerkvene občine. Ustanovitveni
dokumenti bodonske cerkvene občine so zbrani v Prvi kroniki cerk-
vene občine Bodonci, med njimi je tudi odgovor na prošnjo vernikov
za gradnjo cerkve (to je bilo eno izmed določil pri ustanovitvi nove
cerkvene občine), ki so jo naslovili na grofa Petra Szaparyja (grofa in
fevdalnega gospoda), ki jim je na svojem ozemlju dovolil gradnjo
molilnice.
Ko se je leta 1792 bodonska gmajna odcepila od puconske, je
obsegala 23 naselij in 260 družin, skupaj 1754 ali 1784 vernikov
augsburške veroizpovedi; številka 30 je razlika, ki se pojavlja v
popisih (Sedar 2011). Prva bogoslužja so opravljali v večjih objektih,
da je obredu lahko prisostvovalo več ljudi; zato so bili najprimernejši
predvsem skednji. Šele, ko je bilo zbranih zadosti sredstev in gradiva
in so bili pripravljeni načrti, so objekt začeli graditi.
Objekt je bil projektiran kot lesena konstrukcija. Grajen je bil
predvsem iz materialov, ki so bili dostopni na prekmurskem ob-
močju. Prav tako so ga gradili izvajalci iz domačega okolja, kar
37
državljanom dovoljena gradnja molilnic ter šol. Po pisanju Jonatana
Vinklerja je bilo evangeličanom dovoljeno zgraditi molilnico in šolo,
kjer je sto evangeličanskih družin, tudi če ne živijo vse v kraju, v
katerem bo njihova molilnica ali njihov dušni pastir. Del jih je lahko
oddaljen tudi nekaj ur hoda, še bolj oddaljeni pa se lahko, kolikor
pogosto želijo, odpravijo v najbližjo, vendar še v cesarsko-kraljevih
dednih deželah nahajajočo se molilnico (Vinkler 2011: 298).
Najmanjša samostojna enota evangeličanske cerkvene skupnosti
je cerkvena občina (cerkvena gmajna, različica župnije). Bodonsko
območje se je konec 18. stoletja delilo v dve cerkveni občini. Deloma
je spadalo v križevsko cerkveno občino, deloma v puconsko cerkveno
občino. Vedeti moramo, da sta ti dve cerkveni občini pokrivali precej
veliko ozemlje, zato se je kazala težnja, da se ustanovi še ena cerkvena
občina, da bi lahko verniki obiskovali svete obrede bližje domu,
otroci pa šolo, ki bi bila v sklopu molilnice.
Za odcepitev in ustanovitev nove cerkvene občine je bilo potrebno
imeti po tolerančnem patentu Jožefa II. urejenih nekaj bistvenih
točk. Najpomembnejše je bilo zadostno število vernikov, prav tako
pa so morali imeti zagotovljeno zemljišče ter finančna sredstva za
gradnjo molilnice in za financiranje cerkvene občine. Ustanovitveni
dokumenti bodonske cerkvene občine so zbrani v Prvi kroniki cerk-
vene občine Bodonci, med njimi je tudi odgovor na prošnjo vernikov
za gradnjo cerkve (to je bilo eno izmed določil pri ustanovitvi nove
cerkvene občine), ki so jo naslovili na grofa Petra Szaparyja (grofa in
fevdalnega gospoda), ki jim je na svojem ozemlju dovolil gradnjo
molilnice.
Ko se je leta 1792 bodonska gmajna odcepila od puconske, je
obsegala 23 naselij in 260 družin, skupaj 1754 ali 1784 vernikov
augsburške veroizpovedi; številka 30 je razlika, ki se pojavlja v
popisih (Sedar 2011). Prva bogoslužja so opravljali v večjih objektih,
da je obredu lahko prisostvovalo več ljudi; zato so bili najprimernejši
predvsem skednji. Šele, ko je bilo zbranih zadosti sredstev in gradiva
in so bili pripravljeni načrti, so objekt začeli graditi.
Objekt je bil projektiran kot lesena konstrukcija. Grajen je bil
predvsem iz materialov, ki so bili dostopni na prekmurskem ob-
močju. Prav tako so ga gradili izvajalci iz domačega okolja, kar
37
