Page 34 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 34
RAZPRAVE, [TUDIJE
Ureditev mešanih porok v Prekmurju
Tudi na Ogrskem je bil mešani zakon lahko sklenjen le pred
rimskokatoliškim svečenikom. Tako je določala Explanatio Leopoldina
(1691), ki je omejevala evangeličansko bogoslužje na »artikularne
kraje« (artikul/člen XXVI, 1681), drugje pa dopuščala le devotio
domestica – brez duhovnika v zasebnem krogu družine oziroma hiše.
Tako je bilo tudi v Prekmurju, kjer ni bilo nobenega artikularnega
kraja. Resolutio Carolina (1731) kralja Karla III. je potrdila tako
ureditev in omejitev javnega kulta na artikularne kraje. Posledica
tega je bila, da so zunaj artikularnih krajev tudi v Prekmurju po-
stali katoliški duhovniki pristojni tudi za protestante: konfesio-
nalno mešani zakoni so se lahko sklepali le pred rimskokatoliškim
župnikom.46 Tega tudi tolerančni patent in deželni zakoni iz let
1790–1791 niso spremenili;47 celo uvedba ABGB (1. maj 1853) na
Ogrskem je ohranila pristojnost katoliških zakonskih sodišč za
mešane zakone,48 čeprav je bila leta 1840 na Ogrskem ukinjena
obvezna katoliška oblika sklepanja zakona. Patent o zakonski zvezi
(1856), ki je sledil sklenjenemu konkordatu Avstrije z Vatikanom
leta 1855, je pravno stanje razjasnil tako, da je potrdil pristojnost
rimskokatoliških sodišč za mešane zakone.49 Niti spreobrnitev
katoliškega zakonca k evangeličanski veri te pristojnosti ni odpravila.
Vse to je povzročalo ostre konflikte, ki so leta 1894 privedli do
uvedbe civilne poroke oziroma zakonske zveze.50 Občutena je bila
kot »nujnost, da bi v večkonfesionalni Ogrski našli potrebno ravno-
težje«.51 Po zlomu habsburške monarhije je bilo v Prekmurju uve-
46 Kuzmany, Eherecht, 69 ff.
47 Prav tam, 76.
48 Prav tam, 77.
49 Pprav tam, 81.
50 Ogrsko civilno pravo: GA 1894: XXXI, §29,1 (civilna zakonska zveza); §75
(razveza zakona); XXXII (verska pripadnost otrok), XXXIII (državno vodenje
matičnih knjig). O tem Moritz Csaky, Die römisch–katholische Kirche in
Ungarn, v: Adam Wandruszka/Peter Urbanitsch (ur.), Die Habsburgermonarchie
1848-1918, zv. IV: Die Konfessionen, Wien, 248-331, 298 ff.
51 Moritz Csaky, Die katholische Kirche und der liberaleStaat in Ungarn im 19.
Jahrhundert, v: Ungarn–Jahrbuch 5 (1973), 117-131, 129.
32
Ureditev mešanih porok v Prekmurju
Tudi na Ogrskem je bil mešani zakon lahko sklenjen le pred
rimskokatoliškim svečenikom. Tako je določala Explanatio Leopoldina
(1691), ki je omejevala evangeličansko bogoslužje na »artikularne
kraje« (artikul/člen XXVI, 1681), drugje pa dopuščala le devotio
domestica – brez duhovnika v zasebnem krogu družine oziroma hiše.
Tako je bilo tudi v Prekmurju, kjer ni bilo nobenega artikularnega
kraja. Resolutio Carolina (1731) kralja Karla III. je potrdila tako
ureditev in omejitev javnega kulta na artikularne kraje. Posledica
tega je bila, da so zunaj artikularnih krajev tudi v Prekmurju po-
stali katoliški duhovniki pristojni tudi za protestante: konfesio-
nalno mešani zakoni so se lahko sklepali le pred rimskokatoliškim
župnikom.46 Tega tudi tolerančni patent in deželni zakoni iz let
1790–1791 niso spremenili;47 celo uvedba ABGB (1. maj 1853) na
Ogrskem je ohranila pristojnost katoliških zakonskih sodišč za
mešane zakone,48 čeprav je bila leta 1840 na Ogrskem ukinjena
obvezna katoliška oblika sklepanja zakona. Patent o zakonski zvezi
(1856), ki je sledil sklenjenemu konkordatu Avstrije z Vatikanom
leta 1855, je pravno stanje razjasnil tako, da je potrdil pristojnost
rimskokatoliških sodišč za mešane zakone.49 Niti spreobrnitev
katoliškega zakonca k evangeličanski veri te pristojnosti ni odpravila.
Vse to je povzročalo ostre konflikte, ki so leta 1894 privedli do
uvedbe civilne poroke oziroma zakonske zveze.50 Občutena je bila
kot »nujnost, da bi v večkonfesionalni Ogrski našli potrebno ravno-
težje«.51 Po zlomu habsburške monarhije je bilo v Prekmurju uve-
46 Kuzmany, Eherecht, 69 ff.
47 Prav tam, 76.
48 Prav tam, 77.
49 Pprav tam, 81.
50 Ogrsko civilno pravo: GA 1894: XXXI, §29,1 (civilna zakonska zveza); §75
(razveza zakona); XXXII (verska pripadnost otrok), XXXIII (državno vodenje
matičnih knjig). O tem Moritz Csaky, Die römisch–katholische Kirche in
Ungarn, v: Adam Wandruszka/Peter Urbanitsch (ur.), Die Habsburgermonarchie
1848-1918, zv. IV: Die Konfessionen, Wien, 248-331, 298 ff.
51 Moritz Csaky, Die katholische Kirche und der liberaleStaat in Ungarn im 19.
Jahrhundert, v: Ungarn–Jahrbuch 5 (1973), 117-131, 129.
32
