Page 40 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 40
RAZPRAVE, [TUDIJE
potrjuje tudi zapis v Prvi bodonski kroniki. V njej je navedeno, da
izračun tesarskih del in materialov velja le za dela, ki jih ne bodo
izvedli verniki sami (Sedar 2011). Zato lahko z gotovostjo trdimo,
da je bil objekt sicer grajen po principu drugih objektov, se pravi
avtohtonih hiš tistega okolja, saj so bili takega dela domači obrtniki
in vaščani vajeni in so se zato lahko dela lotili sami.
Po do sedaj zbranih podatkih lahko posebej poudarimo nekatere
bistvene razlike med molilnico in cerkvijo. Takratna prevladujoča
veroizpoved je bila katoliška, ki je morala po tolerančnem patentu
obdržati prednost javne verske izpovedi. Po določilih tolerančnega
patenta Jožefa II., ki je dovolil evangeličanski veri primerno osebno
izpoved, so se morali vsi verski objekti drugih veroizpovedi, ki jim je
bilo odtlej dovoljeno opravljanje verskih obredov, vizualno opazno
ločiti od sakralnih objektov rimskokatoliške vere. Nekatoliški ob-
jekti namreč niso smeli povzemati podobe rimskokatoliških cerkev,
ampak meščanskih hiš. Predvidevamo lahko, da je bila kot molilnica
mišljen objekt ali stavba, namenjena opravljanju skupnih molitev in
verskih obredov, vendar pa je v hierarhičnem odnosu do cerkve manj
vredna. Izrecno je bilo zapovedano, da pri nekatoliških verskih
objektih ne sme biti niti zvonikov niti zvonov, zatorej tudi ne
zvonjenja. Prav tako nekatoliške stavbe ne smejo imeti očitnega
vhoda s ceste, kakršen je značilen za katoliško cerkev. Z upošte-
vanjem teh omejitev so si verniki lahko prosto zgradili molilnico –
takšno in s takšnim gradivom, kakor so želeli. Za rimskokatoliško
cerkev značilne zvonike so lahko ob molilnice drugih veroizpovedi
prizidali šele po letu 1791, ko je bilo to dovoljeno z zakonom. Danes
sakralne objekte krščanske veroizpovedi, ki sledijo določenim za-
konitostim, imenujemo »cerkve«. In ker je evangeličanska vera veja
krščanstva, so posledično tudi določeni evangeličanski sakralni
objekti »cerkve«.
Revolucija leta 1848 je s širšo svobodo veroizpovedi mnogim
veroizpovedim (tudi tistim, ki so bile zaradi prevlade rimskokato-
liške vere prepovedane ali jih je omejevalo mnogo zakonov) prinesla
več prostosti. Ustava iz leta 1849 je namreč vsaki verski skupnosti,
ki je dobila državno priznanje, prinesla pravico do lastne organizira-
nosti in svobodnega upravljanja svojih zadev. Evangeličanska vero-
38
potrjuje tudi zapis v Prvi bodonski kroniki. V njej je navedeno, da
izračun tesarskih del in materialov velja le za dela, ki jih ne bodo
izvedli verniki sami (Sedar 2011). Zato lahko z gotovostjo trdimo,
da je bil objekt sicer grajen po principu drugih objektov, se pravi
avtohtonih hiš tistega okolja, saj so bili takega dela domači obrtniki
in vaščani vajeni in so se zato lahko dela lotili sami.
Po do sedaj zbranih podatkih lahko posebej poudarimo nekatere
bistvene razlike med molilnico in cerkvijo. Takratna prevladujoča
veroizpoved je bila katoliška, ki je morala po tolerančnem patentu
obdržati prednost javne verske izpovedi. Po določilih tolerančnega
patenta Jožefa II., ki je dovolil evangeličanski veri primerno osebno
izpoved, so se morali vsi verski objekti drugih veroizpovedi, ki jim je
bilo odtlej dovoljeno opravljanje verskih obredov, vizualno opazno
ločiti od sakralnih objektov rimskokatoliške vere. Nekatoliški ob-
jekti namreč niso smeli povzemati podobe rimskokatoliških cerkev,
ampak meščanskih hiš. Predvidevamo lahko, da je bila kot molilnica
mišljen objekt ali stavba, namenjena opravljanju skupnih molitev in
verskih obredov, vendar pa je v hierarhičnem odnosu do cerkve manj
vredna. Izrecno je bilo zapovedano, da pri nekatoliških verskih
objektih ne sme biti niti zvonikov niti zvonov, zatorej tudi ne
zvonjenja. Prav tako nekatoliške stavbe ne smejo imeti očitnega
vhoda s ceste, kakršen je značilen za katoliško cerkev. Z upošte-
vanjem teh omejitev so si verniki lahko prosto zgradili molilnico –
takšno in s takšnim gradivom, kakor so želeli. Za rimskokatoliško
cerkev značilne zvonike so lahko ob molilnice drugih veroizpovedi
prizidali šele po letu 1791, ko je bilo to dovoljeno z zakonom. Danes
sakralne objekte krščanske veroizpovedi, ki sledijo določenim za-
konitostim, imenujemo »cerkve«. In ker je evangeličanska vera veja
krščanstva, so posledično tudi določeni evangeličanski sakralni
objekti »cerkve«.
Revolucija leta 1848 je s širšo svobodo veroizpovedi mnogim
veroizpovedim (tudi tistim, ki so bile zaradi prevlade rimskokato-
liške vere prepovedane ali jih je omejevalo mnogo zakonov) prinesla
več prostosti. Ustava iz leta 1849 je namreč vsaki verski skupnosti,
ki je dobila državno priznanje, prinesla pravico do lastne organizira-
nosti in svobodnega upravljanja svojih zadev. Evangeličanska vero-
38
