Page 37 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 37
Andreja Benko
VERSKI ELEMENTI IN NJIHOVA SIMBOLIKA
V EVANGELI^ANSKI CERKVI
Sakralni objekti so že v času velikih civilizacij, kakršne so bile
egipčanska, antična grška in rimska, veljali za vrhunce tedanjih
gradenj in arhitekturnih mojstrovin. Na osnovi ohranjenih monu-
mentalnih primerov zato lahko trdimo, da so se tedanji snovalci bolj
premišljeno posvečali načrtovanju takšnih objektov, saj so upoštevali
in vključevali številne pomembne dejavnike ter iskali najprimernejše
elemente in razmerja.
Objekti, posvečeni raznim božanstvom in ljudem, ki so jih častili
kot namestnike bogov na zemlji (faraoni ipd.), so izstopali, saj sta
takratna miselnost in prepričanje ljudi zahtevala, da se mora sakralni
objekt že v osnovi razlikovati od navadnega bivališča, z velikostjo pa
so dali vedeti, da je objekt posvečen nekomu višjemu. Temu sledimo
še danes, zato so ti objekti še danes praviloma presežki v arhitekturi.
Skozi čas so se izoblikovale tudi nekakšne smernice, ki jim morajo
takšni objekti slediti, in predpisani so verski elementi, ki so razno-
vrstni, predvsem glede na vero pa tudi politično naklonjenost.
Gradnja sakralnih objektov je bila pri evangeličanih, v pretek-
losti zaradi različnih vzrokov, tudi v primerjavi z rimskokatoliški-
mi cerkvami enostavna in preprosta. Evangeličani že na podlagi
verskega prepričanja sledijo enostavni cerkvi, ki ne bogati na račun
vernikov. Tako so se evangeličanske cerkve bolj kakor k oddalje-
nenmu Bogu, izstopanju in privzdigovanju od okolja ter vernikov
obračale k ljudem – občestvu cerkve, saj so bistvo vere prepozna-
vali v njih. Zato so gradili preproste objekte iz avtohtonih mate-
rialov in s tipiko okolja, kar je objekt asimiliziralo v okolje –
naredilo ga je »domačega«. Dodatni razlogi za tako gradnjo so
35
VERSKI ELEMENTI IN NJIHOVA SIMBOLIKA
V EVANGELI^ANSKI CERKVI
Sakralni objekti so že v času velikih civilizacij, kakršne so bile
egipčanska, antična grška in rimska, veljali za vrhunce tedanjih
gradenj in arhitekturnih mojstrovin. Na osnovi ohranjenih monu-
mentalnih primerov zato lahko trdimo, da so se tedanji snovalci bolj
premišljeno posvečali načrtovanju takšnih objektov, saj so upoštevali
in vključevali številne pomembne dejavnike ter iskali najprimernejše
elemente in razmerja.
Objekti, posvečeni raznim božanstvom in ljudem, ki so jih častili
kot namestnike bogov na zemlji (faraoni ipd.), so izstopali, saj sta
takratna miselnost in prepričanje ljudi zahtevala, da se mora sakralni
objekt že v osnovi razlikovati od navadnega bivališča, z velikostjo pa
so dali vedeti, da je objekt posvečen nekomu višjemu. Temu sledimo
še danes, zato so ti objekti še danes praviloma presežki v arhitekturi.
Skozi čas so se izoblikovale tudi nekakšne smernice, ki jim morajo
takšni objekti slediti, in predpisani so verski elementi, ki so razno-
vrstni, predvsem glede na vero pa tudi politično naklonjenost.
Gradnja sakralnih objektov je bila pri evangeličanih, v pretek-
losti zaradi različnih vzrokov, tudi v primerjavi z rimskokatoliški-
mi cerkvami enostavna in preprosta. Evangeličani že na podlagi
verskega prepričanja sledijo enostavni cerkvi, ki ne bogati na račun
vernikov. Tako so se evangeličanske cerkve bolj kakor k oddalje-
nenmu Bogu, izstopanju in privzdigovanju od okolja ter vernikov
obračale k ljudem – občestvu cerkve, saj so bistvo vere prepozna-
vali v njih. Zato so gradili preproste objekte iz avtohtonih mate-
rialov in s tipiko okolja, kar je objekt asimiliziralo v okolje –
naredilo ga je »domačega«. Dodatni razlogi za tako gradnjo so
35
