Page 108 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 108
[TUDIJSKI VE^ERI
Peter Kovačič Peršin
SLOVENSKA RIMSKOKATOLI[KA CERKEV
50 LET PO 2. VATIKANSKEM KONCILU
Drugi vatikanski koncil je prinesel veliko upanje, da stopa Rim-
skokatoliška cerkev na pot preoblikovanja struktur in dialoga s sve-
tom ter da sprejema sodobni percepciji ustrezno razlago svojega
verskega nauka. Verniki smo pričakovali, da bodo naslednja desetletja
zaznamovana z nujno potrebnimi reformami ne samo ustroja Cerkve,
pač pa tudi verske prakse, da bo posodobitev globoko zarezala v oko-
stenele strukture. Sekulariziran svet je pričakoval, da bo najv plivnejša
verska skupnost bistveno prispevala k razreševanju velikih družbenih
problemov, predvsem glede vzpostavljanja nove svetovne ureditve, ki
bi temeljila na enakopravnosti narodov in bi stremela k ohranjanju
miru v svetu in bi vzpostavila socialno vzdržno ureditev za vse druž-
be, razvite in zaostale. Žal je blagodejni veter z Vatikanskega griča kaj
hitro zamorila ohladitev, za katero so poskrbele rimska kurija in
politike obeh strani v hladni vojni. Danes prevladuje prepričanje, da
je koncil uresničen le delno. Temeljnega namena koncila Katoliška
cerkev ni uresničila. Ni se ustrezno odprla svetu in izzivom sodobno-
sti in ni se demokratizirala, ni zmanjšala razdalje med hierarhijo in
»božjim ljudstvom« in ni presegla avtoritarnega odnosa do svetne
družbe. Tako je upravičena ocena enega vidnih koncilskih teologov
Hansa Künga, da je pokoncilska cerkev stopila po smrti papeža Pavla
VI. na pot restavracije. To se je zgodilo še v bolj radikalni obliki v
tranzicijskih deželah, torej tudi v Sloveniji, ker gre tu tudi za revanši-
stično politiko, ki je v procesu tranzicije črtala vse pridobitve sociali-
stične socialne države. Ta radikalizem, ki mu je zapadla tudi Cerkev,
pa povečuje razkorak med njo in sekulariziranim sodobnim svetom,
ki je širši in globlji kot v državah zahodne demokracije, ki so vgradile
106
Peter Kovačič Peršin
SLOVENSKA RIMSKOKATOLI[KA CERKEV
50 LET PO 2. VATIKANSKEM KONCILU
Drugi vatikanski koncil je prinesel veliko upanje, da stopa Rim-
skokatoliška cerkev na pot preoblikovanja struktur in dialoga s sve-
tom ter da sprejema sodobni percepciji ustrezno razlago svojega
verskega nauka. Verniki smo pričakovali, da bodo naslednja desetletja
zaznamovana z nujno potrebnimi reformami ne samo ustroja Cerkve,
pač pa tudi verske prakse, da bo posodobitev globoko zarezala v oko-
stenele strukture. Sekulariziran svet je pričakoval, da bo najv plivnejša
verska skupnost bistveno prispevala k razreševanju velikih družbenih
problemov, predvsem glede vzpostavljanja nove svetovne ureditve, ki
bi temeljila na enakopravnosti narodov in bi stremela k ohranjanju
miru v svetu in bi vzpostavila socialno vzdržno ureditev za vse druž-
be, razvite in zaostale. Žal je blagodejni veter z Vatikanskega griča kaj
hitro zamorila ohladitev, za katero so poskrbele rimska kurija in
politike obeh strani v hladni vojni. Danes prevladuje prepričanje, da
je koncil uresničen le delno. Temeljnega namena koncila Katoliška
cerkev ni uresničila. Ni se ustrezno odprla svetu in izzivom sodobno-
sti in ni se demokratizirala, ni zmanjšala razdalje med hierarhijo in
»božjim ljudstvom« in ni presegla avtoritarnega odnosa do svetne
družbe. Tako je upravičena ocena enega vidnih koncilskih teologov
Hansa Künga, da je pokoncilska cerkev stopila po smrti papeža Pavla
VI. na pot restavracije. To se je zgodilo še v bolj radikalni obliki v
tranzicijskih deželah, torej tudi v Sloveniji, ker gre tu tudi za revanši-
stično politiko, ki je v procesu tranzicije črtala vse pridobitve sociali-
stične socialne države. Ta radikalizem, ki mu je zapadla tudi Cerkev,
pa povečuje razkorak med njo in sekulariziranim sodobnim svetom,
ki je širši in globlji kot v državah zahodne demokracije, ki so vgradile
106
