Page 111 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 111
PETER KOVA^I^ PER[IN
Koncil torej sprejema eno temeljnih postavk sekularizacije, namreč
avtonomnost svetne družbe in s tem avtonomnost človeka. In ne
pušča nobene dvoumnosti glede političnega delovanja kristjanov:
»Zelo važno je, posebno v pluralističnih družbah, da pravilno poj
mujemo odnos med državno skupnostjo in Cerkvijo in da jasno
razlikujemo to, kar delajo kristjani, bodisi posamezno bodisi po
združenjih, v svojem imenu kot državljani, ki jih vodi krščanska vest,
od tistega, kar delajo v imenu Cerkve skupno s svojimi dušnimi pa-
stirji.« (GS, 76,1)
Ni samo ton dikcije tisti, ki postavlja razliko med obema doku
mentoma, predvsem gre pri koncilskih stališčih za bistveno širše ra-
zumevanje sedanjega sveta in demokratičnih družb in za jasno držo,
da se Cerkev odpoveduje poseganju v politično življenje, se pravi, da
sprejema avtonomnost sekularne družbe tudi kot priložnost, da se
osvobodi svojega koncepta integrizma in vstopi v sodobni svet s svo-
jim duhovnim in moralnim poslanstvom, ne pa s političnimi in
ekonomskimi ambicijami. V tem smislu je mogoče razumeti navodi-
lo o odrekanju nekaterim privilegijem. Te drže dokument Plenarnega
zbora Cerkve na Slovenskem ne vsebuje, a bi ga glede na njeno zgo-
dovinsko vlogo moral. Prav tako ne vsebuje nikakršnega obžalovanja
svoje predvojne in medvojne politike, pač pa samo ugotavlja: »Druga
svetovna vojna in v njej začeta revolucija sta močno spremenili slo-
vensko družbo. […] Domače revolucionarne sile so s prevaro zav edle
mnoge dobro misleče ljudi in izvajale teror nad tistimi, ki se niso
strinjali s komunistično revolucijo, kar je doseglo vrhunec ob koncu
vojne z množičnimi poboji in tisoči izgnancev. […] Novonastali tota-
litarni družbeni red je po 2. svetovni vojni razdelil slovensko prebi-
valstvo na zmagoviti in poraženi del, […] skupaj z načrtno ateizacijo
posebno prek šole, medijev in celotnega družbenega življenja, je vse
to povzročilo pomembne spremembe v miselnosti slovenskega člove-
ka in v njegovem odnosu do vere […].« (Izberi življenje, 25) Ko so se
cerkvi odprla vrata v javno življenje in se ji je ponudila možnost, da
deluje na socialno karitativnem, kulturnem, vzgojno izobraževalnem
in gospodarskem področju, je javnost pokazala veliko nerazumevanja
za širitev te dejavnosti in celo strah pred njo. »Zato je toliko bolj po-
membno, da pri vseh legitimnih in upravičenih dejavnostih ostane
109
Koncil torej sprejema eno temeljnih postavk sekularizacije, namreč
avtonomnost svetne družbe in s tem avtonomnost človeka. In ne
pušča nobene dvoumnosti glede političnega delovanja kristjanov:
»Zelo važno je, posebno v pluralističnih družbah, da pravilno poj
mujemo odnos med državno skupnostjo in Cerkvijo in da jasno
razlikujemo to, kar delajo kristjani, bodisi posamezno bodisi po
združenjih, v svojem imenu kot državljani, ki jih vodi krščanska vest,
od tistega, kar delajo v imenu Cerkve skupno s svojimi dušnimi pa-
stirji.« (GS, 76,1)
Ni samo ton dikcije tisti, ki postavlja razliko med obema doku
mentoma, predvsem gre pri koncilskih stališčih za bistveno širše ra-
zumevanje sedanjega sveta in demokratičnih družb in za jasno držo,
da se Cerkev odpoveduje poseganju v politično življenje, se pravi, da
sprejema avtonomnost sekularne družbe tudi kot priložnost, da se
osvobodi svojega koncepta integrizma in vstopi v sodobni svet s svo-
jim duhovnim in moralnim poslanstvom, ne pa s političnimi in
ekonomskimi ambicijami. V tem smislu je mogoče razumeti navodi-
lo o odrekanju nekaterim privilegijem. Te drže dokument Plenarnega
zbora Cerkve na Slovenskem ne vsebuje, a bi ga glede na njeno zgo-
dovinsko vlogo moral. Prav tako ne vsebuje nikakršnega obžalovanja
svoje predvojne in medvojne politike, pač pa samo ugotavlja: »Druga
svetovna vojna in v njej začeta revolucija sta močno spremenili slo-
vensko družbo. […] Domače revolucionarne sile so s prevaro zav edle
mnoge dobro misleče ljudi in izvajale teror nad tistimi, ki se niso
strinjali s komunistično revolucijo, kar je doseglo vrhunec ob koncu
vojne z množičnimi poboji in tisoči izgnancev. […] Novonastali tota-
litarni družbeni red je po 2. svetovni vojni razdelil slovensko prebi-
valstvo na zmagoviti in poraženi del, […] skupaj z načrtno ateizacijo
posebno prek šole, medijev in celotnega družbenega življenja, je vse
to povzročilo pomembne spremembe v miselnosti slovenskega člove-
ka in v njegovem odnosu do vere […].« (Izberi življenje, 25) Ko so se
cerkvi odprla vrata v javno življenje in se ji je ponudila možnost, da
deluje na socialno karitativnem, kulturnem, vzgojno izobraževalnem
in gospodarskem področju, je javnost pokazala veliko nerazumevanja
za širitev te dejavnosti in celo strah pred njo. »Zato je toliko bolj po-
membno, da pri vseh legitimnih in upravičenih dejavnostih ostane
109
