Page 20 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 20
RAZPRAVE, [TUDIJE
se je zatekel v Graubünden, je podal drugačno interpretacijo zadeve. V
komentarju k beneškemu Catalogo nuncija Della Casa (z uvodom, pos-
večenim »krščanskim bratom« in datiranim s 3. julijem 1549) je izjavil,
da je šlo za manifestacijo Božje pravičnosti: Gospod je želel vsem razo-
deti, »da ne želi biti zatajen« in »da bo bridko kaznoval tiste, ki ga bodo
zatajili, tako kot ga je Spiera«.20 Poleti 1549 je Vergerij prevzel strogo
sodbo, ki jo je glede dogodka zastopal Calvin.
Prav v mesecih okrog njegovega prehoda meje je namreč začela
krožiti latinska izdaja dela De vitandis superstitionibus. V knjigi ženevske-
ga reformatorja se je nahajala najboljša utemeljitev njegovega odhoda
iz Italije: na papeškem ozemlju človek ni mogel ostati, ne da bi ogrozil
zveličanje svoje duše. Edina alternativa begu naj bi bilo mučeništvo.21
V Graubündnu je bil Vergerij zelo dobro sprejet. Že v prvih mese-
cih je začel intenzivno uredniško delovati pri tiskarni Dolfina Lan-
dolfija v kraju Poschiavo. Novembra se je preselil v Curijovo hiši v
Baslu, kjer je v dveh ali treh mesecih objavil več deset knjig, vedno v
italijanskem jeziku in pogosto z uvodom, naslovljenim na »brate
Italije«.22 V začetku leta 1550 je sprejel ponudbo, da bi postal pastor
v kraju Vicosoprano, in se preselil v predel Val Bregaglia. Kljub temu
je še vedno potoval po Švici in obiskal Zürich, Bern, Ženevo in zlasti
Basel. Kmalu po prihodu je začel pošiljati pisma Bullingerju, s kate-
rim si je dopisoval do konca življenja. Vzdrževal je gosto korespon-
denco tudi z Rudolfom Gwaltherjem, Zwinglijevim zetom in uredni-
kom, ter z Bonifacijem Amerbachom v Baslu. S Calvinom pa se nista
ujela. Po poletju 1550 ni več obiskal Ženeve. Pozneje je Calvin izrazil
o Vergeriju zelo ostro mnenje. Tudi Vergerijev odnos s Curijem se je
kmalu poslabšal, zlasti potem ko je ta leta 1550 objavil v knjigi raz-
lične prispevke o Spierovi zadevi in pri tem odstopal od Calvinove
interpretacije ter se približal sodbi, ki jo je izrazil starejši anabaptist
Martin Borrhaus.23
20 Pier Paolo Vergerio, Il catalogo de’ libri, nav. delo, str. 238.
21 Prav tam, str. 239–240; Cavazza, Una vicenda europea: Vergerio e il caso Spiera, nav.
delo, str. 47–48.
22 Silvano Cavazza, Pier Paolo Vergerio nei Grigioni e in Valtellina (1549–1553): attività
editoriale e polemica religiosa, v: Alessandro Pastore (ur.) Riforma e società nei Grigioni,
Valtellina e Valchiavenna tra ’500 e ’600, Milano, Franco Angeli, 1991, str. 33–62.
23 Celio Secondo Curione (ur.), Francisci Spierae, qui quod susceptam semel evangelicae
veritatis professionem abnegasset damnassetque, in horrendam incidit desperationem, histo
18
se je zatekel v Graubünden, je podal drugačno interpretacijo zadeve. V
komentarju k beneškemu Catalogo nuncija Della Casa (z uvodom, pos-
večenim »krščanskim bratom« in datiranim s 3. julijem 1549) je izjavil,
da je šlo za manifestacijo Božje pravičnosti: Gospod je želel vsem razo-
deti, »da ne želi biti zatajen« in »da bo bridko kaznoval tiste, ki ga bodo
zatajili, tako kot ga je Spiera«.20 Poleti 1549 je Vergerij prevzel strogo
sodbo, ki jo je glede dogodka zastopal Calvin.
Prav v mesecih okrog njegovega prehoda meje je namreč začela
krožiti latinska izdaja dela De vitandis superstitionibus. V knjigi ženevske-
ga reformatorja se je nahajala najboljša utemeljitev njegovega odhoda
iz Italije: na papeškem ozemlju človek ni mogel ostati, ne da bi ogrozil
zveličanje svoje duše. Edina alternativa begu naj bi bilo mučeništvo.21
V Graubündnu je bil Vergerij zelo dobro sprejet. Že v prvih mese-
cih je začel intenzivno uredniško delovati pri tiskarni Dolfina Lan-
dolfija v kraju Poschiavo. Novembra se je preselil v Curijovo hiši v
Baslu, kjer je v dveh ali treh mesecih objavil več deset knjig, vedno v
italijanskem jeziku in pogosto z uvodom, naslovljenim na »brate
Italije«.22 V začetku leta 1550 je sprejel ponudbo, da bi postal pastor
v kraju Vicosoprano, in se preselil v predel Val Bregaglia. Kljub temu
je še vedno potoval po Švici in obiskal Zürich, Bern, Ženevo in zlasti
Basel. Kmalu po prihodu je začel pošiljati pisma Bullingerju, s kate-
rim si je dopisoval do konca življenja. Vzdrževal je gosto korespon-
denco tudi z Rudolfom Gwaltherjem, Zwinglijevim zetom in uredni-
kom, ter z Bonifacijem Amerbachom v Baslu. S Calvinom pa se nista
ujela. Po poletju 1550 ni več obiskal Ženeve. Pozneje je Calvin izrazil
o Vergeriju zelo ostro mnenje. Tudi Vergerijev odnos s Curijem se je
kmalu poslabšal, zlasti potem ko je ta leta 1550 objavil v knjigi raz-
lične prispevke o Spierovi zadevi in pri tem odstopal od Calvinove
interpretacije ter se približal sodbi, ki jo je izrazil starejši anabaptist
Martin Borrhaus.23
20 Pier Paolo Vergerio, Il catalogo de’ libri, nav. delo, str. 238.
21 Prav tam, str. 239–240; Cavazza, Una vicenda europea: Vergerio e il caso Spiera, nav.
delo, str. 47–48.
22 Silvano Cavazza, Pier Paolo Vergerio nei Grigioni e in Valtellina (1549–1553): attività
editoriale e polemica religiosa, v: Alessandro Pastore (ur.) Riforma e società nei Grigioni,
Valtellina e Valchiavenna tra ’500 e ’600, Milano, Franco Angeli, 1991, str. 33–62.
23 Celio Secondo Curione (ur.), Francisci Spierae, qui quod susceptam semel evangelicae
veritatis professionem abnegasset damnassetque, in horrendam incidit desperationem, histo
18
