Page 197 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 197
VINKO O[LAK
povedim pomeni kršitev ustavnega načela laičnosti zemeljske države
in tako izpodjeda njene temelje. Še bolj nevarna pa je taka navezava
za vsako versko skupnost oziroma cerkev. Iz zgodovine se je mogoče
naučiti, da podobno, kakor se nobena verska skupnost, ki začne is-
kati zase pred državo poseben status, ne ustavi pri tem, kar je dobila,
ampak skuša igrati v politični državi vedno močnejšo vlogo, kar na
neki točki pripelje do klerikalizma, v skrajnem primeru pa do vzpo-
stavitve klerikalne diktature, tim. »božje države«, kakršno danes
poznamo sicer samo v islamskem svetu, nikakor pa ni izključena
možnost, da do takih pojavov znova pride tudi v državah s pretežno
krščanskim prebivalstvom, pri čemer imam v mislih seveda le po
imensko, pozunanjeno krščanstvo. A še večja nevarnost za vero je
podobna težnja pri državi, da se tudi ta skuša čim bolj vmešavati v
versko življenje državljanov in verskih skupnosti in ji nazadnje tudi
določati verske resnice in postavke verskega nauka, kakor je to bilo v
starem Rimu in Bizancu in tudi pozneje pod habsburško oblastjo in
v nekem smislu tudi v komunističnih diktaturah. Tako komunistične
oblasti na Kitajskem, ki so hkrati novi razred brezobzirnih kapitali-
stov in tega niti ne poskušajo skrivati, kakor so jugoslovanski komu-
nisti to skušali, ko je Milovan Đilas objavil svojo knjigo Novi razred, s
katero je razkrinkal laž jugoslovanske revolucije in socializma.
Ločitev »med tronom in oltarjem«, kakor temu včasih slikovito
pravimo, žal ni v interesu niti držav niti velikih, državno priznanih
cerkva. Zanimivo je, da so še najmanj zainteresirane tiste države, ki
imajo do vere v Boga nasploh nenaklonjeno ali celo naravnost so
vražno stališče. Te oblasti razumejo ločitev med cerkvijo in državo na
reduciran negativen način. Cerkev naj bi se čim bolj omejevala na
delovanje znotraj cerkvenih zidov, naj pa ne bi opravljala tistih del, ki
so vendar bistvena, vsaj za biblijsko pojmovanje, kakor: pomoč ubo-
gim, delo za mir, predvsem pa oznanjevanje evangelija in poučevanje
v veri in Božji besedi. Teh reči celo sodobna demokratična in pravna
država ne gleda z navdušenjem, čeprav demokratični in pravni red ne
dopuščata neposrednega oviranja in preganjanja. V diktaturah ali v
navideznih, zgolj formalnih demokracijah, kakor so praktično vse
islamske države ali še preostale komunistične države, tudi države z
budističnim in hinduističnim izročilom, je predvsem oznanjevanje
195
povedim pomeni kršitev ustavnega načela laičnosti zemeljske države
in tako izpodjeda njene temelje. Še bolj nevarna pa je taka navezava
za vsako versko skupnost oziroma cerkev. Iz zgodovine se je mogoče
naučiti, da podobno, kakor se nobena verska skupnost, ki začne is-
kati zase pred državo poseben status, ne ustavi pri tem, kar je dobila,
ampak skuša igrati v politični državi vedno močnejšo vlogo, kar na
neki točki pripelje do klerikalizma, v skrajnem primeru pa do vzpo-
stavitve klerikalne diktature, tim. »božje države«, kakršno danes
poznamo sicer samo v islamskem svetu, nikakor pa ni izključena
možnost, da do takih pojavov znova pride tudi v državah s pretežno
krščanskim prebivalstvom, pri čemer imam v mislih seveda le po
imensko, pozunanjeno krščanstvo. A še večja nevarnost za vero je
podobna težnja pri državi, da se tudi ta skuša čim bolj vmešavati v
versko življenje državljanov in verskih skupnosti in ji nazadnje tudi
določati verske resnice in postavke verskega nauka, kakor je to bilo v
starem Rimu in Bizancu in tudi pozneje pod habsburško oblastjo in
v nekem smislu tudi v komunističnih diktaturah. Tako komunistične
oblasti na Kitajskem, ki so hkrati novi razred brezobzirnih kapitali-
stov in tega niti ne poskušajo skrivati, kakor so jugoslovanski komu-
nisti to skušali, ko je Milovan Đilas objavil svojo knjigo Novi razred, s
katero je razkrinkal laž jugoslovanske revolucije in socializma.
Ločitev »med tronom in oltarjem«, kakor temu včasih slikovito
pravimo, žal ni v interesu niti držav niti velikih, državno priznanih
cerkva. Zanimivo je, da so še najmanj zainteresirane tiste države, ki
imajo do vere v Boga nasploh nenaklonjeno ali celo naravnost so
vražno stališče. Te oblasti razumejo ločitev med cerkvijo in državo na
reduciran negativen način. Cerkev naj bi se čim bolj omejevala na
delovanje znotraj cerkvenih zidov, naj pa ne bi opravljala tistih del, ki
so vendar bistvena, vsaj za biblijsko pojmovanje, kakor: pomoč ubo-
gim, delo za mir, predvsem pa oznanjevanje evangelija in poučevanje
v veri in Božji besedi. Teh reči celo sodobna demokratična in pravna
država ne gleda z navdušenjem, čeprav demokratični in pravni red ne
dopuščata neposrednega oviranja in preganjanja. V diktaturah ali v
navideznih, zgolj formalnih demokracijah, kakor so praktično vse
islamske države ali še preostale komunistične države, tudi države z
budističnim in hinduističnim izročilom, je predvsem oznanjevanje
195
