Page 194 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 194
[TUDIJSKI VE^ERI
govanji na krvav obračun z njimi, kakor v svojih poznih spisih: Brief
wider die Sabbather an einen guten Freund (1538), Von den Jüden und jren
Lügen (1543) und Vom Schem Hamphoras und vom Geschlechte Christi
(1544). Nemški deželni knezi, ki so jim bili ti spisi s sedmimi točkami
za popolno podreditev judovskega prebivalstva – vendar ne uničenja,
kakor pod nacionalsocialisti – namenjeni, so bili vsaj v tej zadevi
pametnejši in bolj evangelijski od svojega verskega učitelja, ki se je v
tej točki povsem vrnil h katoliškemu dojemanju judovstva in krščan-
skega odnosa do Judov. Kakor je veliko pozneje Hitler svoje protiju-
dovske navdihe dobival v katoliški Avstriji iz krogov katoliške cerkve,
tako so Hitlerjevi protestantski sodelavci kakor psevdofilozof Alfred
Rosenberg, Julius Streicher ali Martin Sasser črpali navdihe in opra-
vičila za svoje sovraštvo do Judov iz Luthrovih spisov, pri čemer so od
Luthrovih priporočil za uničenje judovskih verskih struktur in mo-
žnosti za verski pouk, kakor tudi zasege njihovega premoženja, prešli
k načrtu za njihovo biološko uničenje.
Luther, ki je vendar na lastni koži vsaj deloma občutil gorje ver-
skega terorja in preganjanja, se je od začetne tolerance do tistih, ki so
dejansko šli samo še potreben korak nazaj k evangeliju in učili ter
izvajali krščevanje, kakor ga uči Božja beseda, katoliškega in po pro-
testantih privzetega običaja krščevanja dojenčkov z oblivanjem pa
niso priznavali za resničen krst, čez leta prelevil v bojevitega naspro-
tnika »prekrščevalcev« (Wiedertäufer), kakor je govoril o tedanjih
anabaptistih, predhodnikih današnjih baptistov in drugih evangelij-
skih kristjanov, ki odklanjajo krščevanje dojenčkov in po nauku
evangelija krščujejo tiste, ki so najprej spoznali in sprejeli vero, v krstu
pa tudi ne vidijo sredstva za odrešenje, ampak potrditev za prejeto
odrešenje in izpolnitev Gospodovega naročila. Na začetku je odklanjal
njihovo sežiganje na grmadah in pridigal geslo, da je treba proti njim
nastopiti s Pismom, ne pa s silo, pozneje pa ni več izključeval tudi
smrtne kazni, vsaj za voditelje tega reformacijskega gibanja.
Luther je začel hoditi v pravo smer, a ni v vseh rečeh našel nazaj
do pristnega evangelija. Ni se otresel vseh katoliških zmot, s katerimi
je bila prežeta vsa tedanja Evropa; ne da bi to hotel, je pripravil argu-
mente, sicer povsem napačne, a okrepljene z močjo njegove avtoritete
in slave, za najhujše zločine 20. stoletja.
192
govanji na krvav obračun z njimi, kakor v svojih poznih spisih: Brief
wider die Sabbather an einen guten Freund (1538), Von den Jüden und jren
Lügen (1543) und Vom Schem Hamphoras und vom Geschlechte Christi
(1544). Nemški deželni knezi, ki so jim bili ti spisi s sedmimi točkami
za popolno podreditev judovskega prebivalstva – vendar ne uničenja,
kakor pod nacionalsocialisti – namenjeni, so bili vsaj v tej zadevi
pametnejši in bolj evangelijski od svojega verskega učitelja, ki se je v
tej točki povsem vrnil h katoliškemu dojemanju judovstva in krščan-
skega odnosa do Judov. Kakor je veliko pozneje Hitler svoje protiju-
dovske navdihe dobival v katoliški Avstriji iz krogov katoliške cerkve,
tako so Hitlerjevi protestantski sodelavci kakor psevdofilozof Alfred
Rosenberg, Julius Streicher ali Martin Sasser črpali navdihe in opra-
vičila za svoje sovraštvo do Judov iz Luthrovih spisov, pri čemer so od
Luthrovih priporočil za uničenje judovskih verskih struktur in mo-
žnosti za verski pouk, kakor tudi zasege njihovega premoženja, prešli
k načrtu za njihovo biološko uničenje.
Luther, ki je vendar na lastni koži vsaj deloma občutil gorje ver-
skega terorja in preganjanja, se je od začetne tolerance do tistih, ki so
dejansko šli samo še potreben korak nazaj k evangeliju in učili ter
izvajali krščevanje, kakor ga uči Božja beseda, katoliškega in po pro-
testantih privzetega običaja krščevanja dojenčkov z oblivanjem pa
niso priznavali za resničen krst, čez leta prelevil v bojevitega naspro-
tnika »prekrščevalcev« (Wiedertäufer), kakor je govoril o tedanjih
anabaptistih, predhodnikih današnjih baptistov in drugih evangelij-
skih kristjanov, ki odklanjajo krščevanje dojenčkov in po nauku
evangelija krščujejo tiste, ki so najprej spoznali in sprejeli vero, v krstu
pa tudi ne vidijo sredstva za odrešenje, ampak potrditev za prejeto
odrešenje in izpolnitev Gospodovega naročila. Na začetku je odklanjal
njihovo sežiganje na grmadah in pridigal geslo, da je treba proti njim
nastopiti s Pismom, ne pa s silo, pozneje pa ni več izključeval tudi
smrtne kazni, vsaj za voditelje tega reformacijskega gibanja.
Luther je začel hoditi v pravo smer, a ni v vseh rečeh našel nazaj
do pristnega evangelija. Ni se otresel vseh katoliških zmot, s katerimi
je bila prežeta vsa tedanja Evropa; ne da bi to hotel, je pripravil argu-
mente, sicer povsem napačne, a okrepljene z močjo njegove avtoritete
in slave, za najhujše zločine 20. stoletja.
192
