Page 195 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 195
VINKO O[LAK
Reformacija in protestantizem – Luthra sem vzel samo kot primer
v zastopstvu za vse podobne smeri in osebnosti – nista istovetna s
krščanstvom, čeprav sta mu neprimerno bližja kakor rimsko katoli-
štvo ali konstantinopelska ortodoksija.
Kaj je bistvo Kristusovega nauka in kako nam je sporočen?
Kristusovo oznanilo ni učeno in zapleteno, ampak veselo in pre-
prosto. Zato imamo vrsto krščanskih doktrin, a samo eno Jezusovo
blagovest!
Preprostost je v tem, da je bila moč Postave na križu končana in
nismo več podvrženi stoterim predpisom in zakonom, zapovedim in
prepovedim, kakor Judje pod Mojzesovo postavo, ampak imamo vso
postavo strnjeno v treh glagolih. Ne glagolih kakor »delaj«, »plačuj«,
»zadoščaj«, »odrekaj se« in podobno, kakor je to zahtevala Postava in
kakor to še vedno zahtevajo religije, ampak v glagolih, ki jih apostol
Pavel našteje kot samostalnike, ko pravi: »Za zdaj pa ostanejo vera,
upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« (1 Kor 13,13). Vera,
ker smo po njej, če jo imamo in izpovemo, odrešeni; upanje, če ga
imamo, ker smo po njem potolaženi in pomirjeni; ljubezen, če jo
imamo, ker smo po njej najbolj podobni Bogu, ki je sam ljubezen.
Kristusovi glagoli so torej: veruj, upaj, ljubi! To je vse bistveno. Vse
drugo je potem navrženo, tudi to, čemur svet pravi morala.
Vesela pa je Jezusova blagovest zato, ker nam odvzame z ramen
najtežje breme, ki je človeku naloženo; težje od izgube doma, najbliž-
jih v družini, dobre službe, sredstev za preživljanje, dobrega imena in
svobode, nazadnje celo lastnega življenja. To je breme lastne krivde,
ki ga je marsikomu mogoče dolgo prikrivati sebi in drugim, a teža
bremena ostaja in deluje dalje ne glede na naš svetovni nazor, vero ali
nevero, prizadevanje ali vdajo. Po Jezusovi obljubi in zagotovilu, za-
pečatenem z njegovo smrtjo in nato vstajenjem, če to verujemo in se
odločimo hoditi za njim, to strašansko breme odpade. Sizifu ni več
treba valiti skale na vrh gore, od koder bi se spet zavalila navzdol v
dolino. Sizif, rojen po Kristusu, če vanj veruje, lahko opusti brezupen
trud s skalo, ki ga ne obvezuje več.
193
Reformacija in protestantizem – Luthra sem vzel samo kot primer
v zastopstvu za vse podobne smeri in osebnosti – nista istovetna s
krščanstvom, čeprav sta mu neprimerno bližja kakor rimsko katoli-
štvo ali konstantinopelska ortodoksija.
Kaj je bistvo Kristusovega nauka in kako nam je sporočen?
Kristusovo oznanilo ni učeno in zapleteno, ampak veselo in pre-
prosto. Zato imamo vrsto krščanskih doktrin, a samo eno Jezusovo
blagovest!
Preprostost je v tem, da je bila moč Postave na križu končana in
nismo več podvrženi stoterim predpisom in zakonom, zapovedim in
prepovedim, kakor Judje pod Mojzesovo postavo, ampak imamo vso
postavo strnjeno v treh glagolih. Ne glagolih kakor »delaj«, »plačuj«,
»zadoščaj«, »odrekaj se« in podobno, kakor je to zahtevala Postava in
kakor to še vedno zahtevajo religije, ampak v glagolih, ki jih apostol
Pavel našteje kot samostalnike, ko pravi: »Za zdaj pa ostanejo vera,
upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« (1 Kor 13,13). Vera,
ker smo po njej, če jo imamo in izpovemo, odrešeni; upanje, če ga
imamo, ker smo po njem potolaženi in pomirjeni; ljubezen, če jo
imamo, ker smo po njej najbolj podobni Bogu, ki je sam ljubezen.
Kristusovi glagoli so torej: veruj, upaj, ljubi! To je vse bistveno. Vse
drugo je potem navrženo, tudi to, čemur svet pravi morala.
Vesela pa je Jezusova blagovest zato, ker nam odvzame z ramen
najtežje breme, ki je človeku naloženo; težje od izgube doma, najbliž-
jih v družini, dobre službe, sredstev za preživljanje, dobrega imena in
svobode, nazadnje celo lastnega življenja. To je breme lastne krivde,
ki ga je marsikomu mogoče dolgo prikrivati sebi in drugim, a teža
bremena ostaja in deluje dalje ne glede na naš svetovni nazor, vero ali
nevero, prizadevanje ali vdajo. Po Jezusovi obljubi in zagotovilu, za-
pečatenem z njegovo smrtjo in nato vstajenjem, če to verujemo in se
odločimo hoditi za njim, to strašansko breme odpade. Sizifu ni več
treba valiti skale na vrh gore, od koder bi se spet zavalila navzdol v
dolino. Sizif, rojen po Kristusu, če vanj veruje, lahko opusti brezupen
trud s skalo, ki ga ne obvezuje več.
193
