Page 192 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 192
[TUDIJSKI VE^ERI
hoje za Kristusom. Zato preide stopnjevanje krščanstva v pietizem,
ki pa je po svoji naravi že padec v sekto, medtem ko je stopnjevanje
resnične hoje za Kristusom duhovna rast, ne pa večanje moralne
nevrotičnosti in samopravičnosti. Nekoč mi je znan slovenski fran-
čiškan, duhovit in sproščen duhovnik, ki ga imam močno na sumu,
da je dejansko hodil za Kristusom, le da tega svojim predstojnikom
ni smel povedati, z drznim, a tako zadetim izrazom poimenoval tako
stanje stopnjujočega se kristjana, da ga namreč daje »spovedna dri-
ska«. A kaj manjka protestantizmu, da ni niti v vsem obsegu krščan-
stvo; kaj manjka protestantu, da še ni v polnosti kristjan, ko pa
dejansko tudi ta, ki je kristjan, še ni nujno tisti, ki tudi zares hodi
za Kristusom?
Če smo genealogijo katoliške zablode začeli s poroko med tronom
in oltarjem v Konstantinovem in še toliko bolj potem v Teodozijevem
času in regimentu, bomo po isti sledi prišli tudi do genealogije pro-
testantske zablode, ki pravilna spoznanja reformatorjev prekriva s
preznojeno in okrvavljeno konjsko odejo zgodovinskih zablod, zlo-
činstev in pregreh.
Res je, Luther se ni povezal s cesarjem, saj bi ga cesar zvezanega
izročil papeški inkviziciji, ki bi potem z njim akademsko diskutirala
o različnih možnostih interpretacije Biblije, kakor so to naredili ka-
toliški poštenjaki stoletje prej z Janom Husom v Konstanci. A Luther
se je pred tako diskusijo v Rimu rešil s pomočjo fingirane ugrabitve,
ki ga je pripeljala na grad Wartburg, kjer je imel v času potrebnega
azila in skrivanja priložnost opraviti svoje veliko in nadvse zaslužno
delo, ko je prevedel Sveto pismo v ljudski nemški jezik. Reševalec pa
je bil saški volilni knez Friderik Modri, ki sam niti ni bil privrženec
Luthrove reformacije, ampak celo vnet zbiratelj in častilec katoliških
relikvij, kar je gnusoba pred Bogom in tudi pred vsakim kristjanom.
Luthru ne moremo očitati, da bi iskal knezovo pomoč, saj zanjo niti
ni mogel vedeti. Tudi knezu ne moremo očitati, da bi si hotel podre-
diti cerkev, ki je pravzaprav še ni bilo. Gotovo je ravnal po Božjem
vzgibu, saj bi sicer bila reformacija v kali zadušena. Katoliška eku-
menska širina in diskusijska odprtost je bila v tistem času malo
drugačna, kakor je to danes, čeprav je bil nezmotljiv tudi tedanji papež
Leon X., in je bila ta dogma sprejeta šele v letu 1870. A okoliščine
190
hoje za Kristusom. Zato preide stopnjevanje krščanstva v pietizem,
ki pa je po svoji naravi že padec v sekto, medtem ko je stopnjevanje
resnične hoje za Kristusom duhovna rast, ne pa večanje moralne
nevrotičnosti in samopravičnosti. Nekoč mi je znan slovenski fran-
čiškan, duhovit in sproščen duhovnik, ki ga imam močno na sumu,
da je dejansko hodil za Kristusom, le da tega svojim predstojnikom
ni smel povedati, z drznim, a tako zadetim izrazom poimenoval tako
stanje stopnjujočega se kristjana, da ga namreč daje »spovedna dri-
ska«. A kaj manjka protestantizmu, da ni niti v vsem obsegu krščan-
stvo; kaj manjka protestantu, da še ni v polnosti kristjan, ko pa
dejansko tudi ta, ki je kristjan, še ni nujno tisti, ki tudi zares hodi
za Kristusom?
Če smo genealogijo katoliške zablode začeli s poroko med tronom
in oltarjem v Konstantinovem in še toliko bolj potem v Teodozijevem
času in regimentu, bomo po isti sledi prišli tudi do genealogije pro-
testantske zablode, ki pravilna spoznanja reformatorjev prekriva s
preznojeno in okrvavljeno konjsko odejo zgodovinskih zablod, zlo-
činstev in pregreh.
Res je, Luther se ni povezal s cesarjem, saj bi ga cesar zvezanega
izročil papeški inkviziciji, ki bi potem z njim akademsko diskutirala
o različnih možnostih interpretacije Biblije, kakor so to naredili ka-
toliški poštenjaki stoletje prej z Janom Husom v Konstanci. A Luther
se je pred tako diskusijo v Rimu rešil s pomočjo fingirane ugrabitve,
ki ga je pripeljala na grad Wartburg, kjer je imel v času potrebnega
azila in skrivanja priložnost opraviti svoje veliko in nadvse zaslužno
delo, ko je prevedel Sveto pismo v ljudski nemški jezik. Reševalec pa
je bil saški volilni knez Friderik Modri, ki sam niti ni bil privrženec
Luthrove reformacije, ampak celo vnet zbiratelj in častilec katoliških
relikvij, kar je gnusoba pred Bogom in tudi pred vsakim kristjanom.
Luthru ne moremo očitati, da bi iskal knezovo pomoč, saj zanjo niti
ni mogel vedeti. Tudi knezu ne moremo očitati, da bi si hotel podre-
diti cerkev, ki je pravzaprav še ni bilo. Gotovo je ravnal po Božjem
vzgibu, saj bi sicer bila reformacija v kali zadušena. Katoliška eku-
menska širina in diskusijska odprtost je bila v tistem času malo
drugačna, kakor je to danes, čeprav je bil nezmotljiv tudi tedanji papež
Leon X., in je bila ta dogma sprejeta šele v letu 1870. A okoliščine
190
