Page 198 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 198
[TUDIJSKI VE^ERI
zelo omejeno če ne sploh kriminalizirano in tako policijsko strogo
preganjano. Obstaja pa tudi rafinirana oblika oviranja oznanjevanja
in poučevanja. To je predvsem dogmatiziranje in priviligiranje darvi-
nistične hipoteze o nastanku življenja, v razširjeni obliki pa tudi o
nastanku vesolja, ki je pod plaščem znanstvenosti obvezna šolska
vsebina v vseh osnovnih, srednjih in visokih šolah v Evropi in razen
islamskih držav skoraj povsod po svetu. Kristjani ne nasprotujejo
poučevanju darvinistične hipoteze, nepravično je le to, da je tudi
vernim učiteljem prepovedano že samo omeniti, da obstaja tudi dru-
ga, kreacionistična, svetopisemska razlaga, ob kateri bi učencem
prepustili, da se nekoč sami odločijo, kateri razlagi bodo verjeli in jo
imeli za resnično. A nauk, ki nima argumentov ali pa so ti prešibke
in dvomljive narave, se rad skriva za visoko zvenečo dekoracijo znan-
stvenosti, ne da bi ji bilo treba to tudi dokazati, hkrati pa uporablja
avtoriteto in eksekucijsko moč države. Tako je na šolskem primeru še
enkrat kršeno načelo ločenosti države in cerkve na osnovi nujne na-
zorske in verske nevtralnosti države, ki je postavljena za vse, ne glede
na to, kako kdo misli in veruje. Velike, pravimo jim tudi konstanti-
novske cerkve, pa so ta problem elegantno obšle, ko so se tudi v tej
točki odrekle avtoriteti Svetega pisma, na katerega se sicer še vedno
rade sklicujejo, in so sprejele darvinistično doktrino kot integralni ali
vsaj dopuščeni del lastnega nauka.
Pritisk države na tiste majhne in vedno manjše in redkejše krščan-
ske skupnosti in krajevne cerkve, ki še vztrajajo pri nauku Biblije, je
tako vedno močnejši tudi po zaslugi velikih priznanih cerkva, ki da-
jejo s svojim kompromisarstvom na račun verske resnice državi potu-
ho in duhovno kritje za represivnost proti še obstoječim majhnim
krščanskim skupnostim.
Podobno je tudi z velikimi moralnimi vprašanji v življenju družin,
narodov in človeštva, kakor ubijanje še nerojenih otrok, zamegljeno
z rabo evfemistično razumljene medicinske tujke »abortus« ali vse
bolj tudi že v zakonodaji dopuščano ubijanje starih ljudi v smislu
pomoči pri samomoru, kar je prav tako zamegljeno z evfemistično
razumljeno medicinsko tujko »evtanazija«. Iste politične skupine, ki
že v besedah, kakor »dostojnost« hočejo videti recidive nacionalnega
socializma in zaženejo vik in krik, če kdo še kaj takega izrazi, nimajo
196
zelo omejeno če ne sploh kriminalizirano in tako policijsko strogo
preganjano. Obstaja pa tudi rafinirana oblika oviranja oznanjevanja
in poučevanja. To je predvsem dogmatiziranje in priviligiranje darvi-
nistične hipoteze o nastanku življenja, v razširjeni obliki pa tudi o
nastanku vesolja, ki je pod plaščem znanstvenosti obvezna šolska
vsebina v vseh osnovnih, srednjih in visokih šolah v Evropi in razen
islamskih držav skoraj povsod po svetu. Kristjani ne nasprotujejo
poučevanju darvinistične hipoteze, nepravično je le to, da je tudi
vernim učiteljem prepovedano že samo omeniti, da obstaja tudi dru-
ga, kreacionistična, svetopisemska razlaga, ob kateri bi učencem
prepustili, da se nekoč sami odločijo, kateri razlagi bodo verjeli in jo
imeli za resnično. A nauk, ki nima argumentov ali pa so ti prešibke
in dvomljive narave, se rad skriva za visoko zvenečo dekoracijo znan-
stvenosti, ne da bi ji bilo treba to tudi dokazati, hkrati pa uporablja
avtoriteto in eksekucijsko moč države. Tako je na šolskem primeru še
enkrat kršeno načelo ločenosti države in cerkve na osnovi nujne na-
zorske in verske nevtralnosti države, ki je postavljena za vse, ne glede
na to, kako kdo misli in veruje. Velike, pravimo jim tudi konstanti-
novske cerkve, pa so ta problem elegantno obšle, ko so se tudi v tej
točki odrekle avtoriteti Svetega pisma, na katerega se sicer še vedno
rade sklicujejo, in so sprejele darvinistično doktrino kot integralni ali
vsaj dopuščeni del lastnega nauka.
Pritisk države na tiste majhne in vedno manjše in redkejše krščan-
ske skupnosti in krajevne cerkve, ki še vztrajajo pri nauku Biblije, je
tako vedno močnejši tudi po zaslugi velikih priznanih cerkva, ki da-
jejo s svojim kompromisarstvom na račun verske resnice državi potu-
ho in duhovno kritje za represivnost proti še obstoječim majhnim
krščanskim skupnostim.
Podobno je tudi z velikimi moralnimi vprašanji v življenju družin,
narodov in človeštva, kakor ubijanje še nerojenih otrok, zamegljeno
z rabo evfemistično razumljene medicinske tujke »abortus« ali vse
bolj tudi že v zakonodaji dopuščano ubijanje starih ljudi v smislu
pomoči pri samomoru, kar je prav tako zamegljeno z evfemistično
razumljeno medicinsko tujko »evtanazija«. Iste politične skupine, ki
že v besedah, kakor »dostojnost« hočejo videti recidive nacionalnega
socializma in zaženejo vik in krik, če kdo še kaj takega izrazi, nimajo
196
