Page 193 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 193
VINKO O[LAK
porajanja protestantske cerkve so bile prav tako politično sodoločene,
kakor okoliščine porajanja katoliške rimske cerkve. Ker pa je papež
potreboval naklonjenost volilnega kneza Friderika Modrega za volitve
naslednjega cesarja, je pustil Luthrovo obtožbo nekaj časa mirovati,
kar je bilo dovolj, da se je rastlina prijela in pognala v rast.
Zaradi cesarskih vojaških vpadov v protestantske dežele je bil
Luther kljub svojemu pravilnemu nauku o dveh ločenih oblasteh
prisiljen zaprositi kneze, ki so sprejeli protestantske nauke, naj pre-
vzamejo vrhovno skrb za varovanje in vodenje deželnih cerkva. S tem
je, kakor pravi nemško reklo, naredil kozla za vrtnarja (den Bock
zum Gärtner gemacht), s tem je na deželni ravni ponovil to, kar so
kristjani v 4. stoletju storili na ravni celotnega rimskega imperija,
ko so vodstvo cerkve zaupali cesarju. Knezi so vodenje cerkve pridr-
žali zase vse do zloma wilhelminske dobe v letu 1918, ko Nemčija
postane republika, nemški protestanti pa uvedejo sinodalni sistem
vodenja po Calvinovem vzoru. V protestantskih cerkvah sicer ni
prišlo tako daleč, kakor v primeru rimskih cesarjev, da bi ti določa-
li verske smernice, vsekakor pa so v cerkvene konzistorije klicali
teologe, ki so jim bili povšeči in za katere so menili, da bodo zasto-
pali njihove posvetne interese. V Veliki Britaniji je kraljica Elizabeta
II. še danes vrhovna poglavarka anglikanske cerkve, v nekaterih
skandinavskih državah pa je protestantska cerkev še vedno privili-
girana državna cerkev.
Luther je – kot otrok svojega časa, čeprav je s spreobrnitvijo postal
Božji otrok – zapadel tudi veri v obstoj in moč čarovnic in potrebi
njihovega ubijanja. Sam sicer ni vodil čarovniških procesov in je bil
do njih zadržan, vendar pa je njegova krivda v tem, da se je v tej
točki naslanjal na Mojzesovo postavo, namesto da bi utemeljitev za
svoje stališče iskal v Jezusovem nauku, kjer osnov za preganjanje
čarovnic ni.
Najbolj žalostno poglavje Luthrovega življenja in učenja pa je nje-
gov premik od teologa, ki je v svojem prvem spisu o Judih: Daß Jesus
ein Geborner Jude Sei (1523) pravilno povzel Jezusov in Pavlov stavek,
da prihaja odrešenje od Judov, pozneje pa je iz razočaranja, da se
Judje niso pridružili njegovi reformaciji, kakor je najprej upal, pristal
v pravem sovraštvu do Judov in ščuvanju zoper nje, vključno z nami-
191
porajanja protestantske cerkve so bile prav tako politično sodoločene,
kakor okoliščine porajanja katoliške rimske cerkve. Ker pa je papež
potreboval naklonjenost volilnega kneza Friderika Modrega za volitve
naslednjega cesarja, je pustil Luthrovo obtožbo nekaj časa mirovati,
kar je bilo dovolj, da se je rastlina prijela in pognala v rast.
Zaradi cesarskih vojaških vpadov v protestantske dežele je bil
Luther kljub svojemu pravilnemu nauku o dveh ločenih oblasteh
prisiljen zaprositi kneze, ki so sprejeli protestantske nauke, naj pre-
vzamejo vrhovno skrb za varovanje in vodenje deželnih cerkva. S tem
je, kakor pravi nemško reklo, naredil kozla za vrtnarja (den Bock
zum Gärtner gemacht), s tem je na deželni ravni ponovil to, kar so
kristjani v 4. stoletju storili na ravni celotnega rimskega imperija,
ko so vodstvo cerkve zaupali cesarju. Knezi so vodenje cerkve pridr-
žali zase vse do zloma wilhelminske dobe v letu 1918, ko Nemčija
postane republika, nemški protestanti pa uvedejo sinodalni sistem
vodenja po Calvinovem vzoru. V protestantskih cerkvah sicer ni
prišlo tako daleč, kakor v primeru rimskih cesarjev, da bi ti določa-
li verske smernice, vsekakor pa so v cerkvene konzistorije klicali
teologe, ki so jim bili povšeči in za katere so menili, da bodo zasto-
pali njihove posvetne interese. V Veliki Britaniji je kraljica Elizabeta
II. še danes vrhovna poglavarka anglikanske cerkve, v nekaterih
skandinavskih državah pa je protestantska cerkev še vedno privili-
girana državna cerkev.
Luther je – kot otrok svojega časa, čeprav je s spreobrnitvijo postal
Božji otrok – zapadel tudi veri v obstoj in moč čarovnic in potrebi
njihovega ubijanja. Sam sicer ni vodil čarovniških procesov in je bil
do njih zadržan, vendar pa je njegova krivda v tem, da se je v tej
točki naslanjal na Mojzesovo postavo, namesto da bi utemeljitev za
svoje stališče iskal v Jezusovem nauku, kjer osnov za preganjanje
čarovnic ni.
Najbolj žalostno poglavje Luthrovega življenja in učenja pa je nje-
gov premik od teologa, ki je v svojem prvem spisu o Judih: Daß Jesus
ein Geborner Jude Sei (1523) pravilno povzel Jezusov in Pavlov stavek,
da prihaja odrešenje od Judov, pozneje pa je iz razočaranja, da se
Judje niso pridružili njegovi reformaciji, kakor je najprej upal, pristal
v pravem sovraštvu do Judov in ščuvanju zoper nje, vključno z nami-
191
