Page 221 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 221
LUKA ILI]
Vlačić je že pred odhodom v Magdeburg začel objavljati anonimne
brošure in traktate proti Melanchthonu in njegovim privržencem, ki
so pristali na Iinterim.5 V Magdeburgu je ostal 8 let. Tu je začel dela-
ti na velikem protestantskem projektu o zgodovini Cerkve, znanem
kot Magdeburške centurije; v Magdeburgu je končal tudi pomembno
delo Catalogus testium veritatis (katalog pričevalcev resnice), zbirko
pričevanj tistih kristjanov v zgodovini, ki so ostali zvesti Svetemu pismu
in se upirali papeštvu. Vlačić je postal voditelj tistih luterancev, ki so
bili nezadovoljni s tedanjimi kompromisi s Katoliško cerkvijo, saj so
bili prepričani, da pomenijo oddaljevanje od protestantskega pojmo-
vanja nauka o odrešenju in nauka o Cerkvi. Nasprotovali so Interimu,
češ da »uči, da so človeška ljubezen in dobra dela udeleženi pri opra-
vičenju in da je rimski škof vrhovna oblast v Cerkvi«6 ter da ima po-
svetna oblast pravico odločati o cerkvenem obredju. Vlačić je bil
prepričan, da bi morala biti Cerkev osvobojena državnega nadzora,
in je zagovarjal ločenost Cerkve in države.
Po Luthrovi smrti in institucionalni utrditvi luteranstva so v tako
imenovani drugi generaciji reformatorjev izbruhnila nesoglasja ob
interpretacijah Svetega pisma in različnih teoloških pojmovanjih; ne-
soglasja so se izražala s pisnimi polemikami, ki so bile tipične oblike
razpravljanja v 16. stoletju. Vlačić je poizkušal ostati zvest Luthrove-
mu nauku tudi za ceno žolčnih prepirov z vsakim, ki se je po njegovem
oddaljil od pravega nauka velikega reformatorja. Tudi zato je sode
loval v mnogih teoloških kontroverzah, med drugim z Melanch
thonom, Andreasom Osiandrom (1498–1552), Georgom Majorom
(1502–1574), Kasparjem von Schwenckfeldom (1490–1561), Victori-
nom Striglom (1524–1569), Casparom Olevianom (1536–1587) in
Teodorjem Bezom (1519–1605).7 Medtem ko je smatral Luthrovo
5 Vlačić je uporabljal psevdonime: Joannes Waremundus, Theodorus Henetus, Jo-
hannes Hermanus, Christianus Lauterwar in Carolus Azarias.
6 Robert Kolb, Nikolaus von Amsdorf (1483–1565): Popular Polemics in the Preservation
of Luther’s Legacy [Bibliotheca Humanistica & Reformatorica 24], (Nieuwkoop: B.
De Graaf, 1978), 77.
7 Prim. Luka Ilić, ’Beza and Flacius in the Sacramentarian Controversy’, v Irena
Backus (ur.), Théodore de Bèze (1519–1605): Actes du colloque de Genève, septembre 2005
[Travaux d’Humanisme et Renaissance 424], (Genève: Librairie Droz, 2007),
353–365.
219
Vlačić je že pred odhodom v Magdeburg začel objavljati anonimne
brošure in traktate proti Melanchthonu in njegovim privržencem, ki
so pristali na Iinterim.5 V Magdeburgu je ostal 8 let. Tu je začel dela-
ti na velikem protestantskem projektu o zgodovini Cerkve, znanem
kot Magdeburške centurije; v Magdeburgu je končal tudi pomembno
delo Catalogus testium veritatis (katalog pričevalcev resnice), zbirko
pričevanj tistih kristjanov v zgodovini, ki so ostali zvesti Svetemu pismu
in se upirali papeštvu. Vlačić je postal voditelj tistih luterancev, ki so
bili nezadovoljni s tedanjimi kompromisi s Katoliško cerkvijo, saj so
bili prepričani, da pomenijo oddaljevanje od protestantskega pojmo-
vanja nauka o odrešenju in nauka o Cerkvi. Nasprotovali so Interimu,
češ da »uči, da so človeška ljubezen in dobra dela udeleženi pri opra-
vičenju in da je rimski škof vrhovna oblast v Cerkvi«6 ter da ima po-
svetna oblast pravico odločati o cerkvenem obredju. Vlačić je bil
prepričan, da bi morala biti Cerkev osvobojena državnega nadzora,
in je zagovarjal ločenost Cerkve in države.
Po Luthrovi smrti in institucionalni utrditvi luteranstva so v tako
imenovani drugi generaciji reformatorjev izbruhnila nesoglasja ob
interpretacijah Svetega pisma in različnih teoloških pojmovanjih; ne-
soglasja so se izražala s pisnimi polemikami, ki so bile tipične oblike
razpravljanja v 16. stoletju. Vlačić je poizkušal ostati zvest Luthrove-
mu nauku tudi za ceno žolčnih prepirov z vsakim, ki se je po njegovem
oddaljil od pravega nauka velikega reformatorja. Tudi zato je sode
loval v mnogih teoloških kontroverzah, med drugim z Melanch
thonom, Andreasom Osiandrom (1498–1552), Georgom Majorom
(1502–1574), Kasparjem von Schwenckfeldom (1490–1561), Victori-
nom Striglom (1524–1569), Casparom Olevianom (1536–1587) in
Teodorjem Bezom (1519–1605).7 Medtem ko je smatral Luthrovo
5 Vlačić je uporabljal psevdonime: Joannes Waremundus, Theodorus Henetus, Jo-
hannes Hermanus, Christianus Lauterwar in Carolus Azarias.
6 Robert Kolb, Nikolaus von Amsdorf (1483–1565): Popular Polemics in the Preservation
of Luther’s Legacy [Bibliotheca Humanistica & Reformatorica 24], (Nieuwkoop: B.
De Graaf, 1978), 77.
7 Prim. Luka Ilić, ’Beza and Flacius in the Sacramentarian Controversy’, v Irena
Backus (ur.), Théodore de Bèze (1519–1605): Actes du colloque de Genève, septembre 2005
[Travaux d’Humanisme et Renaissance 424], (Genève: Librairie Droz, 2007),
353–365.
219
