Page 222 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 222
[TUDIJSKI VE^ERI
teologijo za resnično in inspirirano, je bil njegov odnos do Melanch
thona mnogo bolj zapleten: čeprav je zavračal in izpodbijal mnoga
njegova teološka stališča, sta bila ob nekaterih vprašanjih na isti stra-
ni. Razprave so zadevale tako imenovana adiafora, to je nebistvena,
postranska vprašanja v primerjavi z osnovnim, kot je nauk o opravi-
čenju po veri; vlogo dobrih del pri odrešenju; način interpretiranja
Svetega pisma; izvirni greh in pravilno razumevanje zakramentov. Ker
Vlačić svoje teologije ni prikazal v sistematski obliki kakih Loci, lahko
njegovo razumevanje krščanskih dogem poiščemo v njegovih razpra-
vah in kontroverzah, pri katerih je sodeloval in v katerih je izkristali-
ziral tudi svoja teološka stališča.
Adiaforistična kontroverza
Melanchthon je kot voditelj wittenberške reformacije po Luthrovi
smrti pristal na Augsburški in tako imenovani Leipziški interim, da
bi končal nasilje, ki je zavladalo pomladi 1547, ko je protestantska
vojska izgubila bitko proti cesarskim pri Mühlbergu ob Labi. Inte-
rimski zakon je zahteval, da je treba nekatere običaje in obrede rimske
Cerkve ponovno uvesti tudi v protestantski Cerkvi. Da bi zadovoljil
cesarja Karla V. je Melanchthon pristal na popuščanje v vprašanjih,
ki so jih katoličani poimenovali adiafora (postranska vprašanja). V
pismu Franzu Burchartu (1503–1560) v Weimarju je 18. decembra
1548 zapisal: »Da bi ohranili temeljna vprašanja, nismo tako strogi v
postranskih, toliko bolj, ker so ti običaji v cerkvah teh področij v ve-
liki meri ohranjeni … Vemo, da je mnogo ugovorov proti temu popu-
ščanju, vendar bi bilo zapuščanje cerkva – kakor se dogaja na Švab-
skem – še mnogo slabše.«8
Vlačić in njegov tesni prijatelj Nikolaus Gallus (1516–1570) sta
izrazila ostro nestrinjanje s svojim ljubljenim profesorjem; začela sta
pisati proti Interimu in svetovati pridigarjem, naj ne sprejemajo pa-
8 Corpus Reformatorum, Series I: Philipp Melanchthon, Opera Quae Supersunt
Omnia… [= CR Mel.], zv.7: 252; Nr.4430. Citirano tudi v Clyde L. Manschreck,
’The Role of Melanchthon in the Adiaphora Controversy’, Archiv für Reformation-
sgeschichte 48 (1957): 165–182, tu 170.
220
teologijo za resnično in inspirirano, je bil njegov odnos do Melanch
thona mnogo bolj zapleten: čeprav je zavračal in izpodbijal mnoga
njegova teološka stališča, sta bila ob nekaterih vprašanjih na isti stra-
ni. Razprave so zadevale tako imenovana adiafora, to je nebistvena,
postranska vprašanja v primerjavi z osnovnim, kot je nauk o opravi-
čenju po veri; vlogo dobrih del pri odrešenju; način interpretiranja
Svetega pisma; izvirni greh in pravilno razumevanje zakramentov. Ker
Vlačić svoje teologije ni prikazal v sistematski obliki kakih Loci, lahko
njegovo razumevanje krščanskih dogem poiščemo v njegovih razpra-
vah in kontroverzah, pri katerih je sodeloval in v katerih je izkristali-
ziral tudi svoja teološka stališča.
Adiaforistična kontroverza
Melanchthon je kot voditelj wittenberške reformacije po Luthrovi
smrti pristal na Augsburški in tako imenovani Leipziški interim, da
bi končal nasilje, ki je zavladalo pomladi 1547, ko je protestantska
vojska izgubila bitko proti cesarskim pri Mühlbergu ob Labi. Inte-
rimski zakon je zahteval, da je treba nekatere običaje in obrede rimske
Cerkve ponovno uvesti tudi v protestantski Cerkvi. Da bi zadovoljil
cesarja Karla V. je Melanchthon pristal na popuščanje v vprašanjih,
ki so jih katoličani poimenovali adiafora (postranska vprašanja). V
pismu Franzu Burchartu (1503–1560) v Weimarju je 18. decembra
1548 zapisal: »Da bi ohranili temeljna vprašanja, nismo tako strogi v
postranskih, toliko bolj, ker so ti običaji v cerkvah teh področij v ve-
liki meri ohranjeni … Vemo, da je mnogo ugovorov proti temu popu-
ščanju, vendar bi bilo zapuščanje cerkva – kakor se dogaja na Švab-
skem – še mnogo slabše.«8
Vlačić in njegov tesni prijatelj Nikolaus Gallus (1516–1570) sta
izrazila ostro nestrinjanje s svojim ljubljenim profesorjem; začela sta
pisati proti Interimu in svetovati pridigarjem, naj ne sprejemajo pa-
8 Corpus Reformatorum, Series I: Philipp Melanchthon, Opera Quae Supersunt
Omnia… [= CR Mel.], zv.7: 252; Nr.4430. Citirano tudi v Clyde L. Manschreck,
’The Role of Melanchthon in the Adiaphora Controversy’, Archiv für Reformation-
sgeschichte 48 (1957): 165–182, tu 170.
220
