Page 243 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 243
LUDWIG THEODOR ELZE
iz Innsbrucka v Dunajsko Novo mesto, so mu leta 1526 določili za
učitelja Mihaela Tifferna [iz Laškega, profesor latinščine na dunajski
univerzi]. Njemu je Krištof dolgoval ne samo vsakršno odlično znanje,
zlasti spretnost v latinščini, temveč še prav posebej tudi svojo strogo
nravnost in resno pobožnost. […] Tiffernus je zmeraj nadvse zvesto
podpiral vojvodo Krištofa [vojvoda od 1550], ta pa ga je uporabil za
marsikatero zaupno poslanstvo, ga leta 1544 v Mömpelgartu postavil
za svojega kanclerja in ga kot [8] vojvoda v Württembergu leta 1550
imenoval za svojega svétnika. Ko je Tiffernus aprila 1555 umrl, je za-
pustil vojvodi […] svoje prisluženo premoženje in svojo knjižnico.
Slednjo je vojvoda Krištof takoj predal univerzi v Tübingenu in ko je
15. maja 1557 Vojvodskemu stipendiumu, ki ga je pri univerzi usta-
novil njegov oče vojvoda Ulrik, dal nova pravila (pri tem je dotedanjih
70 mest za štipendiste razširil na 100 […]), ji je z 2320 goldinarji iz
Tiffernove zapuščine dodal štiri nova mesta, ki so se pozneje imeno-
vala Stipendium Tiffernum.6
Tiffernus je nedvomno krepko razvijal in podpiral plemenite misli
svojega vojvode, namreč tudi njegovo naklonjenost Avstriji in njeni
mladi, razcvetajoči se evangeljski Cerkvi. Zlasti njegovim rojakom iz
Kranjske je prišla prav štipendija, ki je bila ustanovljena iz njegovega
premoženja. Prav gotovo se tudi ni izmaknil nuji, da skupaj z Grba-
cem podpre tiskanje slovenskih knjig Primoža Trubarja v Tübingenu,
in brez njegovega nasveta ali celo zavzemanja bi tudi P. P. Vergerij ne
smel priti na Württemberško. […]
[10] Že od leta 1558 je živel na Württemberškem kot svétnik voj-
vode Krištofa plemeniti baron Ivan Ungnad (1558–64), nekdanji de-
želni glavar Štajerske in vrhovni poveljujoči kapetan petih avstrijskih
dednih dežel ter slovenskih in hrvaških dežel proti Turkom. Odložil
je vse svoje službe in zapustil domovino, da bi lahko svobodno živel
po svojem evangeljskem prepričanju. […]
Jasno je, da je bivanje teh mož [omenjen je tudi Trubar] v Würt-
tembergu nemalo prispevalo k temu, da se je tok avstrijske študija
željne mladine usmeril v Tübingen in k njegovi univerzi, ki je od začet-
ka 16. stoletja bila eno od glavnih žarišč humanističnega študija v
6 Klüpfel, Universität Tübingen, str. 101. Stälin, Wirtembergische Geschichte IV, str. 746.
241
iz Innsbrucka v Dunajsko Novo mesto, so mu leta 1526 določili za
učitelja Mihaela Tifferna [iz Laškega, profesor latinščine na dunajski
univerzi]. Njemu je Krištof dolgoval ne samo vsakršno odlično znanje,
zlasti spretnost v latinščini, temveč še prav posebej tudi svojo strogo
nravnost in resno pobožnost. […] Tiffernus je zmeraj nadvse zvesto
podpiral vojvodo Krištofa [vojvoda od 1550], ta pa ga je uporabil za
marsikatero zaupno poslanstvo, ga leta 1544 v Mömpelgartu postavil
za svojega kanclerja in ga kot [8] vojvoda v Württembergu leta 1550
imenoval za svojega svétnika. Ko je Tiffernus aprila 1555 umrl, je za-
pustil vojvodi […] svoje prisluženo premoženje in svojo knjižnico.
Slednjo je vojvoda Krištof takoj predal univerzi v Tübingenu in ko je
15. maja 1557 Vojvodskemu stipendiumu, ki ga je pri univerzi usta-
novil njegov oče vojvoda Ulrik, dal nova pravila (pri tem je dotedanjih
70 mest za štipendiste razširil na 100 […]), ji je z 2320 goldinarji iz
Tiffernove zapuščine dodal štiri nova mesta, ki so se pozneje imeno-
vala Stipendium Tiffernum.6
Tiffernus je nedvomno krepko razvijal in podpiral plemenite misli
svojega vojvode, namreč tudi njegovo naklonjenost Avstriji in njeni
mladi, razcvetajoči se evangeljski Cerkvi. Zlasti njegovim rojakom iz
Kranjske je prišla prav štipendija, ki je bila ustanovljena iz njegovega
premoženja. Prav gotovo se tudi ni izmaknil nuji, da skupaj z Grba-
cem podpre tiskanje slovenskih knjig Primoža Trubarja v Tübingenu,
in brez njegovega nasveta ali celo zavzemanja bi tudi P. P. Vergerij ne
smel priti na Württemberško. […]
[10] Že od leta 1558 je živel na Württemberškem kot svétnik voj-
vode Krištofa plemeniti baron Ivan Ungnad (1558–64), nekdanji de-
želni glavar Štajerske in vrhovni poveljujoči kapetan petih avstrijskih
dednih dežel ter slovenskih in hrvaških dežel proti Turkom. Odložil
je vse svoje službe in zapustil domovino, da bi lahko svobodno živel
po svojem evangeljskem prepričanju. […]
Jasno je, da je bivanje teh mož [omenjen je tudi Trubar] v Würt-
tembergu nemalo prispevalo k temu, da se je tok avstrijske študija
željne mladine usmeril v Tübingen in k njegovi univerzi, ki je od začet-
ka 16. stoletja bila eno od glavnih žarišč humanističnega študija v
6 Klüpfel, Universität Tübingen, str. 101. Stälin, Wirtembergische Geschichte IV, str. 746.
241
