Page 238 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 238
[TUDIJSKI VE^ERI
da uči, da je substanco (človeka) ustvaril Satan. Kmalu za tem so
začeli pisati proti Vlačiću tudi mnogi dotedanji prijatelji, tudi Johan-
nes Wigand, ki je bil Vlačićev sodelavec in glavni pisec Magdeburških
centurij, in Simon Musaeus, Heshusiusov sorodnik, ki je bil na uni-
verzi v Jeni eden Vlačićevih najbolj vidnih zagovornikov. Nekateri
gnesioluterani pa so ostali Vlačiću zvesti in so pisali njemu v prid.
Najpomembnejši med njimi je bil Cyriacus Spangenberg (1528–1604),
superintendent Mansfelda, ki je ponavljal Vlačićeve argumente, da
»kar je rojeno iz mesa, je meso« (Jn 3,6) in da je človek, rojen od oče-
ta in matere, v svoji človeški naravi in biti ne samo grešnik, ampak
greh sam«.51 To je bil začetek razkola med gnesioluterani, katerih
intelektualni voditelj je bil Vlačić na začetku interimske krize. Zago-
vorniki Vlačića/Flaciusa so od razkola naprej veljali za flacijance.
Vlačiča so še naprej napadali tudi filipisti, zlasti Christopher Lasius
(1531–1572) in Andreas Schoppe (1538–1614), pa tudi zmernejši
evangeličani, kot je bil Jakob Andreae (1528–1590). Spor o izvirnem
grehu se je razširil tudi na Nizozemsko, kjer sta pastorja Johannes
Saliger in Hendrik Fredeland zavzela Vlačićevo stališče, zaradi česar
pa ju je posvetna oblast leta 1579 razrešila službe v gradu Woerden.
Cerkev v Antwerpnu je v istem času objavila pisno veroizpoved, da bi
preprečila globljo delitev znotraj skupnosti ob vprašanju izvirnega
greha.
Vlačićev vpliv je segel tudi v Slovenijo, kjer je Sebastijan Krelj 1563
postal glavni pridigar v Ljubljani, dve leti nato pa superintendent.
Krelj je propagiral Vlačićeve ideje med pridigarji in oblastniki.52
51 Prim. Eduard Schmid, ’Des Flacius Erbsünde–Streit: Historisch-literarisch darge-
stellt’, Zeitschrift für die Historische Theologie 19 (1849): 3–78 in 218–279, tu 220.
52 Krelj je bil študent na univerzi v Jeni, kjer je bil matrikuliran v prvem semestru
1557 kot ’Krelo. Sebast., Austriacus’ v času ravnatelja Erbharda Schnepfa (1498–
1558). Prim. Georg Mentz in Reinhold Jaunerig (ur.), Die Matrikel der Universität
Jena: 1548–1652 [Veröffentlichungen der Thüringischen Historischen Kommision
1], (Jena: Gustav Fischer, 1944), 67. Krelj je živel v Vlačićevi hiši v Jeni in bil njegov
osebni tajnik in pisar. Po Vlačićevem izgonu iz Jene se mu je pridružil v Regen-
sburgu. Vlačić mu je pomagal, da je bil 2. avgusta 1563 ordiniran za duhovnika.
Leta 1562 je Krelj objavil polemični spis, za katerega je Cyriacus Spangenberg
napisal predgovor/VD 16 K 2330/. Prevedel je v slovenščino postilo Johanna
Spangenberga (1484–1550) /VD 16 S 8006/, izdal Otročjo biblijo /VD 16 O 1450/
in pisal pesmi za protestante na Slovenskem /VD 16 T 2101/.
236
da uči, da je substanco (človeka) ustvaril Satan. Kmalu za tem so
začeli pisati proti Vlačiću tudi mnogi dotedanji prijatelji, tudi Johan-
nes Wigand, ki je bil Vlačićev sodelavec in glavni pisec Magdeburških
centurij, in Simon Musaeus, Heshusiusov sorodnik, ki je bil na uni-
verzi v Jeni eden Vlačićevih najbolj vidnih zagovornikov. Nekateri
gnesioluterani pa so ostali Vlačiću zvesti in so pisali njemu v prid.
Najpomembnejši med njimi je bil Cyriacus Spangenberg (1528–1604),
superintendent Mansfelda, ki je ponavljal Vlačićeve argumente, da
»kar je rojeno iz mesa, je meso« (Jn 3,6) in da je človek, rojen od oče-
ta in matere, v svoji človeški naravi in biti ne samo grešnik, ampak
greh sam«.51 To je bil začetek razkola med gnesioluterani, katerih
intelektualni voditelj je bil Vlačić na začetku interimske krize. Zago-
vorniki Vlačića/Flaciusa so od razkola naprej veljali za flacijance.
Vlačiča so še naprej napadali tudi filipisti, zlasti Christopher Lasius
(1531–1572) in Andreas Schoppe (1538–1614), pa tudi zmernejši
evangeličani, kot je bil Jakob Andreae (1528–1590). Spor o izvirnem
grehu se je razširil tudi na Nizozemsko, kjer sta pastorja Johannes
Saliger in Hendrik Fredeland zavzela Vlačićevo stališče, zaradi česar
pa ju je posvetna oblast leta 1579 razrešila službe v gradu Woerden.
Cerkev v Antwerpnu je v istem času objavila pisno veroizpoved, da bi
preprečila globljo delitev znotraj skupnosti ob vprašanju izvirnega
greha.
Vlačićev vpliv je segel tudi v Slovenijo, kjer je Sebastijan Krelj 1563
postal glavni pridigar v Ljubljani, dve leti nato pa superintendent.
Krelj je propagiral Vlačićeve ideje med pridigarji in oblastniki.52
51 Prim. Eduard Schmid, ’Des Flacius Erbsünde–Streit: Historisch-literarisch darge-
stellt’, Zeitschrift für die Historische Theologie 19 (1849): 3–78 in 218–279, tu 220.
52 Krelj je bil študent na univerzi v Jeni, kjer je bil matrikuliran v prvem semestru
1557 kot ’Krelo. Sebast., Austriacus’ v času ravnatelja Erbharda Schnepfa (1498–
1558). Prim. Georg Mentz in Reinhold Jaunerig (ur.), Die Matrikel der Universität
Jena: 1548–1652 [Veröffentlichungen der Thüringischen Historischen Kommision
1], (Jena: Gustav Fischer, 1944), 67. Krelj je živel v Vlačićevi hiši v Jeni in bil njegov
osebni tajnik in pisar. Po Vlačićevem izgonu iz Jene se mu je pridružil v Regen-
sburgu. Vlačić mu je pomagal, da je bil 2. avgusta 1563 ordiniran za duhovnika.
Leta 1562 je Krelj objavil polemični spis, za katerega je Cyriacus Spangenberg
napisal predgovor/VD 16 K 2330/. Prevedel je v slovenščino postilo Johanna
Spangenberga (1484–1550) /VD 16 S 8006/, izdal Otročjo biblijo /VD 16 O 1450/
in pisal pesmi za protestante na Slovenskem /VD 16 T 2101/.
236
