Page 277 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 277
MARKO KER[EVAN
versko-političnem dogajanju in delovanju. Kordić prepričljivo pokaže
Vlačićevo temeljno zvestobo Luthru in miselne poti ter sredstva, ki
so ga pripeljali do znanih radikalnih formulacij. (Ni odveč, če ob tem
spomnim oziroma napotim na Barthovo oceno odnosa do Vlačića,
citirano v predavanju Luke Ilića v tej številki). Slednje pa že usmerja
pozornost na prvi in s tem najbolj poudarjeni tematski sklop prispev-
kov v zborniku, ki se ukvarjajo s hermenevtičnimi vidiki Vlačićevega
dela in njegovega prispevka k razvoju hermenevtike sploh. V ospred-
ju pozornosti so Vlačićevo delo Clavis scripturae sacrae (Ključ Svetega
pisma) in z njim povezani spisi. Delo je izšlo v Vlačićevem času v dveh
izdajah, v dveh središčih protestantske misli in tiskarstva, v Baslu in
Strasbourgu. Jure Zovko z univerze v Zagrebu piše o aktualnosti
Vlačićeve teorije interpretacije v tem delu, Zoltan Rokay s katoliške
univerze v Budimpešti o metodah v njem. Robert Kolb iz Saint Loui
sa v ZDA ob Vlačićevi Glosi k Novi zavezi (1570) analizira Vlačićevo
razmerje do Wittenberške eksegetske metode, ki je med drugim – za
Erazmom – poudarila pomen poznavanja biblijskih jezikov, hebrej-
ščine in grščine. Vlačić ju je seveda izvrstno obvladal, saj je bila njego-
va prva univerzitetna zaposlitev v Wittenbergu učitelj za hebrejski
jezik. Peter Großhans z evangeličanske teološke fakultete v Münstru
piše o Vlačićevi hermenevtiki ob polemiki s Schwenckfeldom (prispe-
vek smo prevedli iz nemščine in objavili v tej številki).
Drugi večji sklop prispevkov je namenjen Vlačićevemu delu in
prispevku za cerkveno zgodovino. V ospredju sta tako dve deli, pri
katerih je bil Vlačić avtor ali urednik: gre za Catalogus testium veritatis,
Katalog pričevalcev resnice, in za Magdeburške centurije, prvo obsežno
s strani protestantov napisano cerkveno zgodovino. V obeh primerih
gre za z arhivskimi viri dokumentirano in komentirano cerkveno
zgodovino. Temeljna Vlačićeva ideja pri zasnovi teh del je bila, da
prava cerkvena zgodovina ni toliko zgodovina papežev, koncilov,
škofov, njihovih naukov in dejanj, ampak tudi in predvsem zgodovina
tistih pričevalcev resnice, ki so zagotovili dejansko apostolsko nasled-
stvo v vsebinskem smislu, vztrajajoč pri apostolski, svetopisemski
resnici kljub in proti zlorabam in stranpotem formalnih (škofovskih
in papeških) naslednikov apostolov. V tem smislu je protestantska
Luthrova cerkev apostolska, dedič pravih naslednikov in sledilcev
275
versko-političnem dogajanju in delovanju. Kordić prepričljivo pokaže
Vlačićevo temeljno zvestobo Luthru in miselne poti ter sredstva, ki
so ga pripeljali do znanih radikalnih formulacij. (Ni odveč, če ob tem
spomnim oziroma napotim na Barthovo oceno odnosa do Vlačića,
citirano v predavanju Luke Ilića v tej številki). Slednje pa že usmerja
pozornost na prvi in s tem najbolj poudarjeni tematski sklop prispev-
kov v zborniku, ki se ukvarjajo s hermenevtičnimi vidiki Vlačićevega
dela in njegovega prispevka k razvoju hermenevtike sploh. V ospred-
ju pozornosti so Vlačićevo delo Clavis scripturae sacrae (Ključ Svetega
pisma) in z njim povezani spisi. Delo je izšlo v Vlačićevem času v dveh
izdajah, v dveh središčih protestantske misli in tiskarstva, v Baslu in
Strasbourgu. Jure Zovko z univerze v Zagrebu piše o aktualnosti
Vlačićeve teorije interpretacije v tem delu, Zoltan Rokay s katoliške
univerze v Budimpešti o metodah v njem. Robert Kolb iz Saint Loui
sa v ZDA ob Vlačićevi Glosi k Novi zavezi (1570) analizira Vlačićevo
razmerje do Wittenberške eksegetske metode, ki je med drugim – za
Erazmom – poudarila pomen poznavanja biblijskih jezikov, hebrej-
ščine in grščine. Vlačić ju je seveda izvrstno obvladal, saj je bila njego-
va prva univerzitetna zaposlitev v Wittenbergu učitelj za hebrejski
jezik. Peter Großhans z evangeličanske teološke fakultete v Münstru
piše o Vlačićevi hermenevtiki ob polemiki s Schwenckfeldom (prispe-
vek smo prevedli iz nemščine in objavili v tej številki).
Drugi večji sklop prispevkov je namenjen Vlačićevemu delu in
prispevku za cerkveno zgodovino. V ospredju sta tako dve deli, pri
katerih je bil Vlačić avtor ali urednik: gre za Catalogus testium veritatis,
Katalog pričevalcev resnice, in za Magdeburške centurije, prvo obsežno
s strani protestantov napisano cerkveno zgodovino. V obeh primerih
gre za z arhivskimi viri dokumentirano in komentirano cerkveno
zgodovino. Temeljna Vlačićeva ideja pri zasnovi teh del je bila, da
prava cerkvena zgodovina ni toliko zgodovina papežev, koncilov,
škofov, njihovih naukov in dejanj, ampak tudi in predvsem zgodovina
tistih pričevalcev resnice, ki so zagotovili dejansko apostolsko nasled-
stvo v vsebinskem smislu, vztrajajoč pri apostolski, svetopisemski
resnici kljub in proti zlorabam in stranpotem formalnih (škofovskih
in papeških) naslednikov apostolov. V tem smislu je protestantska
Luthrova cerkev apostolska, dedič pravih naslednikov in sledilcev
275
