Page 294 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 294
[TUDIJSKI VE^ERI
sam […] ostaja skrit, ni podoben ljudem; vidno je le njegovo ’veličastvo’
(hebrejsko ’kabod’, grško ’doxa’): Božji sijaj in moč, sij luči, ki v pol-
nosti izhaja iz njega. In končno Jezus, viden kot Sin Človekov, stoji
(in pomen te formule že poznamo) ’na Božji desnici’, se pravi, v skup-
nosti prestola z Bogom v enaki moči in veličastvu z Bogom! Kot Sin
Božji povzdignjen in sprejet v Božje večno življenje je Božji predstav-
nik za nas in hkrati kot človek predstavnik ljudi pred Bogom.«11 Bog
torej ostaja eden in en sam, ni ga mogoče upodobiti, kar bi bilo v
nasprotju z izrecno prepovedjo v dekalogu.
Koran o smrti preroka Ise (Jezusa) na križu ne razpravlja, temveč
se zadovolji s tem, da ga je Bog vzel k sebi in da torej ni umrl. Ker je
ta tema skupaj z vstajenjem za krščanstvo središčna, kot je opozoril
že Pavel, tu ni kaj dosti prostora za medverski dialog. Drugače je z
Jezusovimi nauki, ki so za Koran očitno v celoti sprejemljivi, skupaj z
moralnimi zahtevami Postave.
Da bi bil Jezus v biološkem smislu Božji sin, so lahko verovali samo
v časih, ko niso bile znane naravne okoliščine oploditve; danes vemo,
da je spol potomstva odvisen od spermija, takrat pa so lahko mislili,
da neki princip zbudi energijo v pasivnem nosilcu (jajčecu). To bi
lahko opravil »Sveti Duh«, ki bo »prišel nadte in moč Najvišjega te
bo obsenčila« (Lk 1:35). Toda tudi tedaj je obstajala drugačna razlaga,
namreč, da je Jezus popoln človek po rojstvu in da je postal Božji Sin
z adopcijo ob krstu v Jordanu; takrat se namreč zaslišijo besede iz
nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Mk 1:11,
paralele Mt 3:17, Lk 3:21; prim. Jn 1:32.) Ta razlaga je prevladovala v
semitskem svetu12 in prav tako razlaga, da je Jezus Božji služabnik
(’abd). Podoba Jezusa v Koranu je torej naslonjena na eno od krščan-
skih podob in v polemiki z drugo, razširjeno v grško-rimskem svetu.
Koran je sveta knjiga ene od treh abrahamitskih religij. Zato Hans
Küng previdno tipa, kako bi lahko iz bližine teh religij nastal poglob
11 Prav tam, str. 127. Tudi Küng ima obilo težav s helenističnim trinitarizmom »treh
oseb v enem Bogu«; če se nekoliko pošalimo, tako kot pravi Fran Levstik: »Študent
je študiral premočno, / da si je zmešal svojo glavo; / Sveto Trojico je premišljeval,
/ kako so tri peršone en sam Bog.« Problem je pač nastal, ko so krščanstvo prila-
gajali intelektualističnim zahtevam helenizma.
12 Küng, navedeno delo, str. 141.
292
sam […] ostaja skrit, ni podoben ljudem; vidno je le njegovo ’veličastvo’
(hebrejsko ’kabod’, grško ’doxa’): Božji sijaj in moč, sij luči, ki v pol-
nosti izhaja iz njega. In končno Jezus, viden kot Sin Človekov, stoji
(in pomen te formule že poznamo) ’na Božji desnici’, se pravi, v skup-
nosti prestola z Bogom v enaki moči in veličastvu z Bogom! Kot Sin
Božji povzdignjen in sprejet v Božje večno življenje je Božji predstav-
nik za nas in hkrati kot človek predstavnik ljudi pred Bogom.«11 Bog
torej ostaja eden in en sam, ni ga mogoče upodobiti, kar bi bilo v
nasprotju z izrecno prepovedjo v dekalogu.
Koran o smrti preroka Ise (Jezusa) na križu ne razpravlja, temveč
se zadovolji s tem, da ga je Bog vzel k sebi in da torej ni umrl. Ker je
ta tema skupaj z vstajenjem za krščanstvo središčna, kot je opozoril
že Pavel, tu ni kaj dosti prostora za medverski dialog. Drugače je z
Jezusovimi nauki, ki so za Koran očitno v celoti sprejemljivi, skupaj z
moralnimi zahtevami Postave.
Da bi bil Jezus v biološkem smislu Božji sin, so lahko verovali samo
v časih, ko niso bile znane naravne okoliščine oploditve; danes vemo,
da je spol potomstva odvisen od spermija, takrat pa so lahko mislili,
da neki princip zbudi energijo v pasivnem nosilcu (jajčecu). To bi
lahko opravil »Sveti Duh«, ki bo »prišel nadte in moč Najvišjega te
bo obsenčila« (Lk 1:35). Toda tudi tedaj je obstajala drugačna razlaga,
namreč, da je Jezus popoln človek po rojstvu in da je postal Božji Sin
z adopcijo ob krstu v Jordanu; takrat se namreč zaslišijo besede iz
nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Mk 1:11,
paralele Mt 3:17, Lk 3:21; prim. Jn 1:32.) Ta razlaga je prevladovala v
semitskem svetu12 in prav tako razlaga, da je Jezus Božji služabnik
(’abd). Podoba Jezusa v Koranu je torej naslonjena na eno od krščan-
skih podob in v polemiki z drugo, razširjeno v grško-rimskem svetu.
Koran je sveta knjiga ene od treh abrahamitskih religij. Zato Hans
Küng previdno tipa, kako bi lahko iz bližine teh religij nastal poglob
11 Prav tam, str. 127. Tudi Küng ima obilo težav s helenističnim trinitarizmom »treh
oseb v enem Bogu«; če se nekoliko pošalimo, tako kot pravi Fran Levstik: »Študent
je študiral premočno, / da si je zmešal svojo glavo; / Sveto Trojico je premišljeval,
/ kako so tri peršone en sam Bog.« Problem je pač nastal, ko so krščanstvo prila-
gajali intelektualističnim zahtevam helenizma.
12 Küng, navedeno delo, str. 141.
292
