Page 295 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 295
BO@IDAR DEBENJAK
ljen dialog na podlagi medsebojnega spoštovanja. Takole pravi: »Za
dialog kristjanov in muslimanov bi bilo treba – čim prej, tem bolje
– narediti plodno tisto, kar implicira uvid prakrščansko-praislamske
sorodnosti: na razumevanje Jezusa v Koranu ne gledati več kot na mu
slimansko herezijo, temveč kot na prakrščansko obarvano kristologi-
jo na arabskih tleh!« In dalje: »Ali se smejo muslimani še danes za-
dovoljiti s kritiko helenistične kristologije (ki, kot trdijo, ogroža
monoteizem)?« Odprli naj bi se tudi za kanonični Novi testament.
Kristjani pa bi morali »svoje razumevanje ’sinovstva’ pojasniti na
način, bolj razumljiv za Jude in muslimane: tako kot hebrejska bibli-
ja in judeokrščanska občina pri tem Božjem sinovstvu nista mogli
misliti na nobeno seksualno-fizično ali tudi metafizično-ontično
’zaploditev’, pač pa, da je bil Jezus ’umeščen’ in introniziran kot ’me-
sija’ (kralj) ’na oblast’ na osnovi tega, da ga je Bog sam spet obudil.«13
Vera v Jezusa kot Mesijo s tem ni ogrožena. Muslimani pa lahko
obogatijo svoje razumevanje preroka Jezusa na podlagi kanoničnega
Novega testamenta, ne da bi količkaj okrnili svojo vero v enega in
edinega Boga. Tako Küng.
Naj dodam še svojo misel. Živimo v dobi, ko je neoliberalni kapi-
talizem odvrgel še poslednje ostanke humanistične maske; govor, da
mu gre za blagor ljudi, mu ni več potreben niti kot krinka. Edini cilj,
ki ga vsem vbija v glavo, je maksimiranje profita, zato sili ljudi v skraj
no odrekanje. Postal je čisto služenje mamonu. To pa pomeni, da je
izgubil vsak smisel in da ga bo človeštvo zavrglo. V tem procesu na
stajanja nove družbe pa bodo udeležene tudi vse velike religije, med
njimi islam in krščanstvo. Pri tem se bosta tako islam kot krščanstvo
vse bolj zavedala svojih korenin, krščanski in muslimanski fundamen-
talizem in ekskluzivizem bosta nujno usihala, iskanje humanega
sveta pa bo skupna naloga tako svetovnih religij kot tudi agnostikov
in tistih »religiozno amuzičnih«, če rečem s Habermasom. Skupno
vodilo bo cilj: svet, ki bo dobro bivališče za humaniteto.
13 Küng, navedeno delo, str. 142–144.
293
ljen dialog na podlagi medsebojnega spoštovanja. Takole pravi: »Za
dialog kristjanov in muslimanov bi bilo treba – čim prej, tem bolje
– narediti plodno tisto, kar implicira uvid prakrščansko-praislamske
sorodnosti: na razumevanje Jezusa v Koranu ne gledati več kot na mu
slimansko herezijo, temveč kot na prakrščansko obarvano kristologi-
jo na arabskih tleh!« In dalje: »Ali se smejo muslimani še danes za-
dovoljiti s kritiko helenistične kristologije (ki, kot trdijo, ogroža
monoteizem)?« Odprli naj bi se tudi za kanonični Novi testament.
Kristjani pa bi morali »svoje razumevanje ’sinovstva’ pojasniti na
način, bolj razumljiv za Jude in muslimane: tako kot hebrejska bibli-
ja in judeokrščanska občina pri tem Božjem sinovstvu nista mogli
misliti na nobeno seksualno-fizično ali tudi metafizično-ontično
’zaploditev’, pač pa, da je bil Jezus ’umeščen’ in introniziran kot ’me-
sija’ (kralj) ’na oblast’ na osnovi tega, da ga je Bog sam spet obudil.«13
Vera v Jezusa kot Mesijo s tem ni ogrožena. Muslimani pa lahko
obogatijo svoje razumevanje preroka Jezusa na podlagi kanoničnega
Novega testamenta, ne da bi količkaj okrnili svojo vero v enega in
edinega Boga. Tako Küng.
Naj dodam še svojo misel. Živimo v dobi, ko je neoliberalni kapi-
talizem odvrgel še poslednje ostanke humanistične maske; govor, da
mu gre za blagor ljudi, mu ni več potreben niti kot krinka. Edini cilj,
ki ga vsem vbija v glavo, je maksimiranje profita, zato sili ljudi v skraj
no odrekanje. Postal je čisto služenje mamonu. To pa pomeni, da je
izgubil vsak smisel in da ga bo človeštvo zavrglo. V tem procesu na
stajanja nove družbe pa bodo udeležene tudi vse velike religije, med
njimi islam in krščanstvo. Pri tem se bosta tako islam kot krščanstvo
vse bolj zavedala svojih korenin, krščanski in muslimanski fundamen-
talizem in ekskluzivizem bosta nujno usihala, iskanje humanega
sveta pa bo skupna naloga tako svetovnih religij kot tudi agnostikov
in tistih »religiozno amuzičnih«, če rečem s Habermasom. Skupno
vodilo bo cilj: svet, ki bo dobro bivališče za humaniteto.
13 Küng, navedeno delo, str. 142–144.
293
