Page 312 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 312
[TUDIJSKI VE^ERI
Marko Kerševan
HITLERJEV BOG: NACIONALSOCIALIZEM
IN/KOT RELIGIJA TER ODNOS
DO KATOLI[TVA IN PROTESTANTIZMA
Odnos med nacizmom in religijo, posebej med nacizmom in
krščanskimi Cerkvami, v prvi vrsti seveda z Rimskokatoliško cerkvijo
in nemškimi evangeličanskimi Cerkvami, je še vedno – in vedno zno-
va – deležen pozornosti. Najpogosteje in najbolj zavzeto je obravnavan
odnos Cerkva do nacionalsocializma. Tudi na študijskih večerih smo
imeli lani dve predavanji, eno o odnosu RKC do nacizma in drugo, ki
je prikazalo Izpovedujočo cerkev in njeno Barmensko deklaracijo, s
katero so se znotraj nemškega protestantizma postavili po robu na-
cističnemu zlorabljanju krščanske vere in Cerkve.1 Tokrat bomo po
gled usmerili na sam nacionalsocializem (NS) in njegovo razmerje do
religije, posebej do krščanstva in krščanskih Cerkva.
Tudi zato in zaradi občutljivosti problematike je prav, da takoj na
začetku spomnim na osnovne prostorske in časovne koordinate do-
gajanja:
Neposredno imamo opraviti z obdobjem 1920–1945. Nemški
nacionalsocializem je imel za svoje oblikovanje in uveljavljanje na
voljo pravzaprav zelo malo časa (glede na njegove cilje, metode in re
zultate lahko seveda rečemo: hvala Bogu). Ob religijski tematiki, ki
sodi v zgodovinski čas »dolgega toka«, to neizogibno pomeni, da so
mnoge stvari ostale nedorečene, nejasne, neizkristalizirane, pa tudi,
da niso nastale šele v tem obdobju, a tudi ne izginile z njim.
Obdobje in okolje, o katerih bomo govorili, so zaznamovale:
1 Leon Novak: Izpovedujoča cerkev, Bekennende Kirche, Stati inu obstati 17-18 (2013),
in France M. Dolinar: Katoliška cerkev v Nemčiji v Tretjem Reichu, v tej številki
Stati inu obstati.
310
Marko Kerševan
HITLERJEV BOG: NACIONALSOCIALIZEM
IN/KOT RELIGIJA TER ODNOS
DO KATOLI[TVA IN PROTESTANTIZMA
Odnos med nacizmom in religijo, posebej med nacizmom in
krščanskimi Cerkvami, v prvi vrsti seveda z Rimskokatoliško cerkvijo
in nemškimi evangeličanskimi Cerkvami, je še vedno – in vedno zno-
va – deležen pozornosti. Najpogosteje in najbolj zavzeto je obravnavan
odnos Cerkva do nacionalsocializma. Tudi na študijskih večerih smo
imeli lani dve predavanji, eno o odnosu RKC do nacizma in drugo, ki
je prikazalo Izpovedujočo cerkev in njeno Barmensko deklaracijo, s
katero so se znotraj nemškega protestantizma postavili po robu na-
cističnemu zlorabljanju krščanske vere in Cerkve.1 Tokrat bomo po
gled usmerili na sam nacionalsocializem (NS) in njegovo razmerje do
religije, posebej do krščanstva in krščanskih Cerkva.
Tudi zato in zaradi občutljivosti problematike je prav, da takoj na
začetku spomnim na osnovne prostorske in časovne koordinate do-
gajanja:
Neposredno imamo opraviti z obdobjem 1920–1945. Nemški
nacionalsocializem je imel za svoje oblikovanje in uveljavljanje na
voljo pravzaprav zelo malo časa (glede na njegove cilje, metode in re
zultate lahko seveda rečemo: hvala Bogu). Ob religijski tematiki, ki
sodi v zgodovinski čas »dolgega toka«, to neizogibno pomeni, da so
mnoge stvari ostale nedorečene, nejasne, neizkristalizirane, pa tudi,
da niso nastale šele v tem obdobju, a tudi ne izginile z njim.
Obdobje in okolje, o katerih bomo govorili, so zaznamovale:
1 Leon Novak: Izpovedujoča cerkev, Bekennende Kirche, Stati inu obstati 17-18 (2013),
in France M. Dolinar: Katoliška cerkev v Nemčiji v Tretjem Reichu, v tej številki
Stati inu obstati.
310
