Page 316 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 316
[TUDIJSKI VE^ERI
le bolj prenašalke kulturnih in civilizacijskih dosežkov; judovska pa
je antipod nordijski rasi, saj je izkoriščevalska, kulturno razdiralna,
parazitska, usmerjana zgolj v materialno. »Judovsko vprašanje« ni
vprašanje posebne vere, ni religiozno, ampak rasno vprašanje. Nacio-
nalsocialistom ne gre za nasprotovanje judovski veri, za antijudaizem,
za versko ali socialno protijudovstvo, ampak za rasni antisemitizem.
Pri Hitlerju in njegovih srečamo neutrudno poudarjanje, da gre pri
rasi, rasizmu in antisemitizmu za biološko, naravno dejstvo, za stvar
znanosti, ki izhaja iz različnih merjenj in proučevanj bioloških rasnih
značilnosti in genetskih procesov. Gre simbolno in stvarno za vpra-
šanje »krvi«.
Po drugi strani pa je razvidno neutrudno poudarjanje (in praktič-
no upoštevanje), da je s »krvjo« povezan tudi »duh«, da se biološka
rasa izraža v ustreznem duhu, vrednotnih in ne nazadnje religijskih
usmeritvah. Odgovori na vprašanje, kako do take povezanosti duha
in krvi prihaja, kako jo je mogoče spoznati in dokazati, se neizogibno
izgubljajo v različnih spekulacijah. Rasno »znanost« nerazdružno
spremlja rasna mistika! Mešanica obojega je seveda odpirala prostor
za tako rekoč poljubne (željene) razlage in opredelitve. Če ni bilo
dovolj zunanjih rasnih značilnosti, je dominantnost prave rase pri
določenem človeku – če je bilo treba – dokazoval njegov pravi rasni
duh (prave vrednote, npr. zvestobe in časti in ne nazadnje zavzetost
za pravo raso in sovražnost do parazitske rase). Hitler, Himmler,
Goebbels fizično gotovo niso bili zgledni primerki čiste nordijske rase.
Za Bismarcka, Hindenburga in Luthra – ki jim ni bilo mogoče odre-
kati nemškega duha – so iznašli poseben podtip nemško-nordijske
rase. Pri velikih evropskih zgodovinskih osebnostih in ustvarjalcih
kulturno-civilizacijskih dosežkov so iskali (in našli) vsaj kapljo nem-
ške/germanske krvi, tako pri starih Rimljanih kot pri španskih in
portugalskih pomorščakih 15. in 16. stoletja ali renesančnih umetni-
kih4 – in kakor bomo videli, tudi pri Jezusu.
4 Poučen je vpogled v takratna rasna/rasistična vzgojna prizadevanja v šoli. Priročnik
za učitelje v osnovni šoli iz leta 1940 za rasno vzgojo pri posameznih šolskih
predmetih npr. pri zgodovini, govori, da so na sedanjem nemškem ozemlju v
grobovih izpred 5000 let odkrili tako skelete s čistimi nordijskimi rasnimi
značilnostmi (dolga lobanja, ozek obraz itd.) kakor skelete z značilnostmi
314
le bolj prenašalke kulturnih in civilizacijskih dosežkov; judovska pa
je antipod nordijski rasi, saj je izkoriščevalska, kulturno razdiralna,
parazitska, usmerjana zgolj v materialno. »Judovsko vprašanje« ni
vprašanje posebne vere, ni religiozno, ampak rasno vprašanje. Nacio-
nalsocialistom ne gre za nasprotovanje judovski veri, za antijudaizem,
za versko ali socialno protijudovstvo, ampak za rasni antisemitizem.
Pri Hitlerju in njegovih srečamo neutrudno poudarjanje, da gre pri
rasi, rasizmu in antisemitizmu za biološko, naravno dejstvo, za stvar
znanosti, ki izhaja iz različnih merjenj in proučevanj bioloških rasnih
značilnosti in genetskih procesov. Gre simbolno in stvarno za vpra-
šanje »krvi«.
Po drugi strani pa je razvidno neutrudno poudarjanje (in praktič-
no upoštevanje), da je s »krvjo« povezan tudi »duh«, da se biološka
rasa izraža v ustreznem duhu, vrednotnih in ne nazadnje religijskih
usmeritvah. Odgovori na vprašanje, kako do take povezanosti duha
in krvi prihaja, kako jo je mogoče spoznati in dokazati, se neizogibno
izgubljajo v različnih spekulacijah. Rasno »znanost« nerazdružno
spremlja rasna mistika! Mešanica obojega je seveda odpirala prostor
za tako rekoč poljubne (željene) razlage in opredelitve. Če ni bilo
dovolj zunanjih rasnih značilnosti, je dominantnost prave rase pri
določenem človeku – če je bilo treba – dokazoval njegov pravi rasni
duh (prave vrednote, npr. zvestobe in časti in ne nazadnje zavzetost
za pravo raso in sovražnost do parazitske rase). Hitler, Himmler,
Goebbels fizično gotovo niso bili zgledni primerki čiste nordijske rase.
Za Bismarcka, Hindenburga in Luthra – ki jim ni bilo mogoče odre-
kati nemškega duha – so iznašli poseben podtip nemško-nordijske
rase. Pri velikih evropskih zgodovinskih osebnostih in ustvarjalcih
kulturno-civilizacijskih dosežkov so iskali (in našli) vsaj kapljo nem-
ške/germanske krvi, tako pri starih Rimljanih kot pri španskih in
portugalskih pomorščakih 15. in 16. stoletja ali renesančnih umetni-
kih4 – in kakor bomo videli, tudi pri Jezusu.
4 Poučen je vpogled v takratna rasna/rasistična vzgojna prizadevanja v šoli. Priročnik
za učitelje v osnovni šoli iz leta 1940 za rasno vzgojo pri posameznih šolskih
predmetih npr. pri zgodovini, govori, da so na sedanjem nemškem ozemlju v
grobovih izpred 5000 let odkrili tako skelete s čistimi nordijskimi rasnimi
značilnostmi (dolga lobanja, ozek obraz itd.) kakor skelete z značilnostmi
314
