Page 317 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 317
MARKO KER[EVAN
Vprašanje nacionalsocializma kot religije
Pri raziskovanju razmerja med NS in religijo se kar vsili teza/vpra-
šanje, ali nista sam nacionalsocializem ali nacionalsocialistična ideo-
logija pravzaprav religija, morda z dodatnimi opredelitvami kot »po-
litična religija«, »posvetna religija«, »nadomestna religija« ali vsaj
»nadomestek religije«. Odgovor na to vprašanje je odvisen od naše
opredelitve religije in religioznosti. Ob široki funkcionalistični ali fe-
nomenološki opredelitvi religije je odgovor hitro pozitiven. Za to go-
vori nacionalsocialistična eshatološka pripoved (Tretji Reich), rituali,
uporabljani simboli (da spomnimo samo na svastiko, simbol številnih,
zlasti vzhodnih religij), kult voditelja, izdelana hierarhija, doživljana
individualna in kolektivna nagovorjenost/odgovornost in pripadnost,
doživljanje soudeleženosti pri nečem svetem, vzvišenem, skrivnost
nem; tudi izrecno je beseda sveto (Heil, heilig) obilno uporabljana
(sveti boj, sveta zemlja, kri, domovina, tudi pozdrav Heil Hitler je vsaj
sug es tiven v tej smeri). V vsem tem ni težko najti tako temeljnih reli-
gijskih oziroma religiji pripisovanih funkcij (integracija, kompenzaci-
ja) kakor značilnosti fenomenološkega opisovanja doživetja svetega.5
Res pa je, da lahko s takimi funkcionalističnimi ali fenomenolo-
škimi opredelitvami religije ali religioznega uvrstimo med (politične,
posvetne, nadomestne) religije tudi druge nacionalizme, socializme,
patriotizme, vse do različnih postmodernih kultov.
Zato bomo tokrat zastavili naše vprašanje in raziskovanje bolj
konservativno in konkretno: kako je z odnosom NS do tradicionalnih
»Luthrove, Bismarckove, Hindenburgove figure – visokorasli, težki, s širokom
obrazom«; pa da je zaradi selitev »večina evropskih ljudstev prišla do deleža
nordijske krvi in nordijske kulture«, zato naj bodo učenci »prepričani, da je v vseh
znamenitih pomorščakih, kot sta bila Vasco da Gama ali Krištof Kolumb okrog
leta 1500, tekel dobršen del nordijske krvi iz gotske, vandalske, langobardske,
normanske in tudi frankovske in saške dediščine«. Ipd. (Ernst Dobers/Kurt
Higelke: Rassenpolitische Unterrichtspraxis. Leipzig 1940, str 107, 109, 158.
5 O problemu opredelitve religije in umestitvi pojavov »civilne religije«, »politične
religije« ipd. pišem v knjigi Religija in slovenska kultura: ljudska religioznost, civilna
religija in ateizem v Sloveniji. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete
1989. Glej tudi: S. Flere, Marko Kerševan: Religija in (sodobna) družba: Uvod v
sociologijo religije, Ljubljana. Znanstveno in publicistično središče 1995, str. 63–77.
315
Vprašanje nacionalsocializma kot religije
Pri raziskovanju razmerja med NS in religijo se kar vsili teza/vpra-
šanje, ali nista sam nacionalsocializem ali nacionalsocialistična ideo-
logija pravzaprav religija, morda z dodatnimi opredelitvami kot »po-
litična religija«, »posvetna religija«, »nadomestna religija« ali vsaj
»nadomestek religije«. Odgovor na to vprašanje je odvisen od naše
opredelitve religije in religioznosti. Ob široki funkcionalistični ali fe-
nomenološki opredelitvi religije je odgovor hitro pozitiven. Za to go-
vori nacionalsocialistična eshatološka pripoved (Tretji Reich), rituali,
uporabljani simboli (da spomnimo samo na svastiko, simbol številnih,
zlasti vzhodnih religij), kult voditelja, izdelana hierarhija, doživljana
individualna in kolektivna nagovorjenost/odgovornost in pripadnost,
doživljanje soudeleženosti pri nečem svetem, vzvišenem, skrivnost
nem; tudi izrecno je beseda sveto (Heil, heilig) obilno uporabljana
(sveti boj, sveta zemlja, kri, domovina, tudi pozdrav Heil Hitler je vsaj
sug es tiven v tej smeri). V vsem tem ni težko najti tako temeljnih reli-
gijskih oziroma religiji pripisovanih funkcij (integracija, kompenzaci-
ja) kakor značilnosti fenomenološkega opisovanja doživetja svetega.5
Res pa je, da lahko s takimi funkcionalističnimi ali fenomenolo-
škimi opredelitvami religije ali religioznega uvrstimo med (politične,
posvetne, nadomestne) religije tudi druge nacionalizme, socializme,
patriotizme, vse do različnih postmodernih kultov.
Zato bomo tokrat zastavili naše vprašanje in raziskovanje bolj
konservativno in konkretno: kako je z odnosom NS do tradicionalnih
»Luthrove, Bismarckove, Hindenburgove figure – visokorasli, težki, s širokom
obrazom«; pa da je zaradi selitev »večina evropskih ljudstev prišla do deleža
nordijske krvi in nordijske kulture«, zato naj bodo učenci »prepričani, da je v vseh
znamenitih pomorščakih, kot sta bila Vasco da Gama ali Krištof Kolumb okrog
leta 1500, tekel dobršen del nordijske krvi iz gotske, vandalske, langobardske,
normanske in tudi frankovske in saške dediščine«. Ipd. (Ernst Dobers/Kurt
Higelke: Rassenpolitische Unterrichtspraxis. Leipzig 1940, str 107, 109, 158.
5 O problemu opredelitve religije in umestitvi pojavov »civilne religije«, »politične
religije« ipd. pišem v knjigi Religija in slovenska kultura: ljudska religioznost, civilna
religija in ateizem v Sloveniji. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete
1989. Glej tudi: S. Flere, Marko Kerševan: Religija in (sodobna) družba: Uvod v
sociologijo religije, Ljubljana. Znanstveno in publicistično središče 1995, str. 63–77.
315
