Page 347 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 347
VINCENC RAJ[P
na.30 Tem sta se v naslednjih letih pridružila še Dalmata in Konzul, ki
sta pripravila za tisk knjige v hrvaškem jeziku v latinici, cirilici in
glagolici. Literatura o tisku knjig, predvsem o zavodu v Urachu v letih
1560–1564, je številna, predstavljena pa je bila tudi na simpoziju.
V dosednaji zgodovinski literaturi so poudarjana nasprotja, do
katerih je prihajalo med omenjenimi sodelavci. Na sodelovanje pa je
možno gledati tudi drugače, pozitivno. Pričakovanja uspeha natisnje-
nih knjig so bila različna, kakor tudi pogledi akterjev. Tako se na
primer očita Vergeriju pobuda za glagolske tiske. Nedvomno ta ideja
ni bila čisto v skladu z idejo uveljavljanja živega jezika pri bogoslužju.
Toda Vergerij je prihajal iz drugačnega kulturnega okolja, iz države
Beneške republike, kjer je bilo slovansko bogoslužje, ki je bilo zapisa-
no v glagolici, dovoljeno in v Dalmaciji ter Istri tudi zelo razširjeno.
Živo je bilo tudi v Kopru, kjer je bil Vergerij škof, vzdrževali so ga
predvsem v glagoljaškem frančiškanskem samostanu, mnogi glagol-
ski duhovniki pa so delovali tudi zunaj meja Beneške republike.
Vergerij je to tradicijo spoštoval, morda se mu je zdelo, da bi bil pro-
testantizem v glagolskih knjigah manj vpadljiv in bi se nova vera
lažje uveljavila. Vergerij je pač želel ohraniti enkratno versko in kul-
turno dediščino slovanstva v beneški Republiki. Trubarju so bili
bližji tiski v živih jezikih, tako da bi bile knjige razumljive med vsemi
južnimi Slovani, tudi tistim v turški državi. Vendar tudi to ni bilo
enostavno, saj je bilo tudi takratnim poznavalcem znano, da ta jezik
ni popolnoma enoten. Kranjski deželni odborniki (Die Verordneten
in Krain) so v pismu Hansu Ungnadu, v katerem so predložene hrva-
ške knjige ocenili, da so »in der substanz gerecht, christlich und gut
auch der heiligen schrift nicht zuwider«, glede razumevanja jezika pa
so zapisali, češ da »nachdem die Isterreicher, Dalmatiner, Krabaten,
Wesiacken und Bossniacken in ihrer Sprache in terminis unterschied
liche aussprache haben, und doch durch eine kurze gewohnheit und
fleißiges aufmerken einander verstehen (wie dann in deutscher Na-
tion fast ein jedes land seine unter bis auf die Sachsen und Niderlän-
der hatschiedliche Aussprache hat)«.31 Večji problem kot razumevanje
30 SBL, Četrta knjiga, 1980-1991, 290.
31 Theodor Elze, Primus Trubers Briefe. Tübingen 1897, 378.
345
na.30 Tem sta se v naslednjih letih pridružila še Dalmata in Konzul, ki
sta pripravila za tisk knjige v hrvaškem jeziku v latinici, cirilici in
glagolici. Literatura o tisku knjig, predvsem o zavodu v Urachu v letih
1560–1564, je številna, predstavljena pa je bila tudi na simpoziju.
V dosednaji zgodovinski literaturi so poudarjana nasprotja, do
katerih je prihajalo med omenjenimi sodelavci. Na sodelovanje pa je
možno gledati tudi drugače, pozitivno. Pričakovanja uspeha natisnje-
nih knjig so bila različna, kakor tudi pogledi akterjev. Tako se na
primer očita Vergeriju pobuda za glagolske tiske. Nedvomno ta ideja
ni bila čisto v skladu z idejo uveljavljanja živega jezika pri bogoslužju.
Toda Vergerij je prihajal iz drugačnega kulturnega okolja, iz države
Beneške republike, kjer je bilo slovansko bogoslužje, ki je bilo zapisa-
no v glagolici, dovoljeno in v Dalmaciji ter Istri tudi zelo razširjeno.
Živo je bilo tudi v Kopru, kjer je bil Vergerij škof, vzdrževali so ga
predvsem v glagoljaškem frančiškanskem samostanu, mnogi glagol-
ski duhovniki pa so delovali tudi zunaj meja Beneške republike.
Vergerij je to tradicijo spoštoval, morda se mu je zdelo, da bi bil pro-
testantizem v glagolskih knjigah manj vpadljiv in bi se nova vera
lažje uveljavila. Vergerij je pač želel ohraniti enkratno versko in kul-
turno dediščino slovanstva v beneški Republiki. Trubarju so bili
bližji tiski v živih jezikih, tako da bi bile knjige razumljive med vsemi
južnimi Slovani, tudi tistim v turški državi. Vendar tudi to ni bilo
enostavno, saj je bilo tudi takratnim poznavalcem znano, da ta jezik
ni popolnoma enoten. Kranjski deželni odborniki (Die Verordneten
in Krain) so v pismu Hansu Ungnadu, v katerem so predložene hrva-
ške knjige ocenili, da so »in der substanz gerecht, christlich und gut
auch der heiligen schrift nicht zuwider«, glede razumevanja jezika pa
so zapisali, češ da »nachdem die Isterreicher, Dalmatiner, Krabaten,
Wesiacken und Bossniacken in ihrer Sprache in terminis unterschied
liche aussprache haben, und doch durch eine kurze gewohnheit und
fleißiges aufmerken einander verstehen (wie dann in deutscher Na-
tion fast ein jedes land seine unter bis auf die Sachsen und Niderlän-
der hatschiedliche Aussprache hat)«.31 Večji problem kot razumevanje
30 SBL, Četrta knjiga, 1980-1991, 290.
31 Theodor Elze, Primus Trubers Briefe. Tübingen 1897, 378.
345
