Page 372 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 372
[TUDIJSKI VE^ERI
sedežu.18 Historični častni naslov primas Germaniae je formalno sicer
še vedno ohranil salzburški nadškof, vendar ta v Nemčiji ni imel no-
benih pristojnosti.
Izkušnja kulturnega boja v drugi polovici 19. stoletja je zaznamo-
vala način razmišljanja in delovanja številnih nemških katoličanov in
cerkvene hierarhije tudi še v času Tretjega Reicha. Ne nazadnje je bil
t. i. Kanzelparagraph, ki je katoliškim duhovnikom grozil z zaporno
kaznijo, če bi se njihovim pridigam dalo pripisati političen prizvok,
odpravljen šele leta 1953. Tesna zasidranost katoličanov v njihovem
vrednostnem in normativnem sistemu je prišla do izraza tudi pri
volitvah. V Weimarski republiki so katoličani dosegli v svojih volilnih
okrajih 32,5 % oddanih glasov. Pri parlamentarnih volitvah leta 1933
se je ta delež znižal na 13,9 % oddanih glasov. Kljub agresivnemu
pritisku nacionalsocialistična stranka v pretežno katoliških deželah
tudi zaradi svaril katoliških škofov ni dobila večine.19 Žal so katoliško
Stranko sredine ohromila notranja razhajanja, ki so leta 1928 prived-
la do odstopa njenega predsednika Wilhelma Marxa (1863–1946).20
Ker se stranka ni zmogla poenotiti glede njegovega naslednika, je
njegovo mesto začasno prevzel prelat Ludwig Kaas (1881–1952) iz
Trierja.21
V nacionalsocialistični ideologiji je osrednje mesto zavzemal boj
za nadvlado »arijskega nadčloveka«, širjenje življenjskega prostora
(Lebensraum) na Vzhod pod krinko protiboljševističnega križarskega
pohoda in uničenje Judov. Te cilje je bilo mogoče doseči le z novimi,
v nacionalsocialističnem duhu vzgojenimi ljudmi, ki se bodo otresli
»judovsko krščanskega sočutja«. To je spodbudilo katoliške škofe, da
18 Die Bistümer der deutschsprachigen Länder von der Säkularisation bis zur
Gegenwart (uredil Erwin Gartz), Freiburg 2005, 786–782.
19 Emsland, Westfalen, Rheinland, Mainfranken, Rhön, Baden, Bayern, Schlesien,
Eichsfeld in Ermland.
20 Wilhelm Marx (1863–1946), predsednik sredine 1921–1928; kancler 1923–1924
in 1926–1928; 1926 pravosodni minister.
21 Katoliški teolog in politik. Kot predsednik Stranke sredine je podcenil nevarnost,
ki jo je za stranko pomenil Hitler, in je glasoval za Zakon o posebnih pooblastilih.
Po samorazpustu stranke se je umaknil v Rim, kjer je aktivno sodeloval pri pripravi
konkordata med Svetim sedežem in Hitlerjevo Nemčijo ter pri pripravi papeške
okrožnice Mit brennender Sorge. Kaas je tudi po vojni ostal v Rimu.
370
sedežu.18 Historični častni naslov primas Germaniae je formalno sicer
še vedno ohranil salzburški nadškof, vendar ta v Nemčiji ni imel no-
benih pristojnosti.
Izkušnja kulturnega boja v drugi polovici 19. stoletja je zaznamo-
vala način razmišljanja in delovanja številnih nemških katoličanov in
cerkvene hierarhije tudi še v času Tretjega Reicha. Ne nazadnje je bil
t. i. Kanzelparagraph, ki je katoliškim duhovnikom grozil z zaporno
kaznijo, če bi se njihovim pridigam dalo pripisati političen prizvok,
odpravljen šele leta 1953. Tesna zasidranost katoličanov v njihovem
vrednostnem in normativnem sistemu je prišla do izraza tudi pri
volitvah. V Weimarski republiki so katoličani dosegli v svojih volilnih
okrajih 32,5 % oddanih glasov. Pri parlamentarnih volitvah leta 1933
se je ta delež znižal na 13,9 % oddanih glasov. Kljub agresivnemu
pritisku nacionalsocialistična stranka v pretežno katoliških deželah
tudi zaradi svaril katoliških škofov ni dobila večine.19 Žal so katoliško
Stranko sredine ohromila notranja razhajanja, ki so leta 1928 prived-
la do odstopa njenega predsednika Wilhelma Marxa (1863–1946).20
Ker se stranka ni zmogla poenotiti glede njegovega naslednika, je
njegovo mesto začasno prevzel prelat Ludwig Kaas (1881–1952) iz
Trierja.21
V nacionalsocialistični ideologiji je osrednje mesto zavzemal boj
za nadvlado »arijskega nadčloveka«, širjenje življenjskega prostora
(Lebensraum) na Vzhod pod krinko protiboljševističnega križarskega
pohoda in uničenje Judov. Te cilje je bilo mogoče doseči le z novimi,
v nacionalsocialističnem duhu vzgojenimi ljudmi, ki se bodo otresli
»judovsko krščanskega sočutja«. To je spodbudilo katoliške škofe, da
18 Die Bistümer der deutschsprachigen Länder von der Säkularisation bis zur
Gegenwart (uredil Erwin Gartz), Freiburg 2005, 786–782.
19 Emsland, Westfalen, Rheinland, Mainfranken, Rhön, Baden, Bayern, Schlesien,
Eichsfeld in Ermland.
20 Wilhelm Marx (1863–1946), predsednik sredine 1921–1928; kancler 1923–1924
in 1926–1928; 1926 pravosodni minister.
21 Katoliški teolog in politik. Kot predsednik Stranke sredine je podcenil nevarnost,
ki jo je za stranko pomenil Hitler, in je glasoval za Zakon o posebnih pooblastilih.
Po samorazpustu stranke se je umaknil v Rim, kjer je aktivno sodeloval pri pripravi
konkordata med Svetim sedežem in Hitlerjevo Nemčijo ter pri pripravi papeške
okrožnice Mit brennender Sorge. Kaas je tudi po vojni ostal v Rimu.
370
