Page 374 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 374
[TUDIJSKI VE^ERI
gracijsko osebnost, ki bo skrbela za mir in red v državi. Marsikatere-
ga katoličana je tihi zaton Stranke sredine ter nasilno zatrtje krščan-
skih sindikatov in katoliških društev sicer spravilo v dvome, vendar
je val obnovitvenega zanosa nacije prevzel tudi številne katoliške
vernike v neki mešanici prepričanja, zaslepljenosti in oportunizma.
Zavedlo jih je tudi, da so katoliški škofje po Hitlerjevi Cerkvi naklo-
njeni vladni izjavi 23. marca 1933 umaknili splošno prepoved včla-
nitve v Hitlerjevo stranko, čeprav so vztrajali pri obsodbi nacional
socialistične svetovnonazorske opredelitve. Podpis konkordata s
Svetim sedežem leta 1933 in evforična združitev evangeličanskih
deželnih Cerkva v eno državno Cerkev (Reichskirche) je vzbudila tudi
pri številnih katoličanih prepričanje, da ne smejo stati ob strani pri
gradnji nove krščanske nacionalne Cerkve Nemčije.
Naporna pogajanja glede konkordata in nenehno spreminjanje
zahtev nemškega režima je v Rimski kuriji sicer utrdilo prepričanje,
da nacionalsocialistična stranka ne bo spoštovala določil konkordata.
Vendar so ga kljub temu sklenili v upanju, da bodo z njim nemškim
katoličanom zagotovili ugodno mednarodnopravno varnost. Do
razočaranja je prišlo razmeroma hitro. Številni primeri šikaniranja
katoliških mladinskih in delovnih organizacij, v katere je bilo včla-
njenih na stotisoče članov, so se končali s prepovedjo sleherne dejav-
nosti, ki ni bila strogo verskega narave, prepoved dvojnega članstva
pa je dejansko pomenila njihov konec. Podobna usoda je doletela
cerkveni tisk. Od leta 1937 tudi s konkordatom sicer dovoljeni verski
listi niso smeli več objavljati pastirskih pisem škofov; leta 1941 je bil
končno ukinjen ves verski tisk v Nemčiji.24 Manj uspeha je imela
nacionalsocialistična stranka z vrsto sodnih procesov proti duhovšči-
ni (od 1935 do 1937), s katerimi jo je skušala pred verniki očrniti kot
skorumpirano, lakomno in moralno sprevrženo. Verniki tej propa-
gandi večinsko niso nasedli.
Leta 1930 je Alfred Rosenberg (1893–1946), od leta 1934 zadolžen
za celotno svetovnonazorsko vzgojo in izobrazbo članov nacional
socialistične stranke, izdal knjigo Mit 20. stoletja (Der Mythus des 20.
Jahrhunderts), v kateri je kot edino razumno in sprejemljivo razglašal
24 Handbuch der Kirchengeschichte, VIII., 546–548.
372
gracijsko osebnost, ki bo skrbela za mir in red v državi. Marsikatere-
ga katoličana je tihi zaton Stranke sredine ter nasilno zatrtje krščan-
skih sindikatov in katoliških društev sicer spravilo v dvome, vendar
je val obnovitvenega zanosa nacije prevzel tudi številne katoliške
vernike v neki mešanici prepričanja, zaslepljenosti in oportunizma.
Zavedlo jih je tudi, da so katoliški škofje po Hitlerjevi Cerkvi naklo-
njeni vladni izjavi 23. marca 1933 umaknili splošno prepoved včla-
nitve v Hitlerjevo stranko, čeprav so vztrajali pri obsodbi nacional
socialistične svetovnonazorske opredelitve. Podpis konkordata s
Svetim sedežem leta 1933 in evforična združitev evangeličanskih
deželnih Cerkva v eno državno Cerkev (Reichskirche) je vzbudila tudi
pri številnih katoličanih prepričanje, da ne smejo stati ob strani pri
gradnji nove krščanske nacionalne Cerkve Nemčije.
Naporna pogajanja glede konkordata in nenehno spreminjanje
zahtev nemškega režima je v Rimski kuriji sicer utrdilo prepričanje,
da nacionalsocialistična stranka ne bo spoštovala določil konkordata.
Vendar so ga kljub temu sklenili v upanju, da bodo z njim nemškim
katoličanom zagotovili ugodno mednarodnopravno varnost. Do
razočaranja je prišlo razmeroma hitro. Številni primeri šikaniranja
katoliških mladinskih in delovnih organizacij, v katere je bilo včla-
njenih na stotisoče članov, so se končali s prepovedjo sleherne dejav-
nosti, ki ni bila strogo verskega narave, prepoved dvojnega članstva
pa je dejansko pomenila njihov konec. Podobna usoda je doletela
cerkveni tisk. Od leta 1937 tudi s konkordatom sicer dovoljeni verski
listi niso smeli več objavljati pastirskih pisem škofov; leta 1941 je bil
končno ukinjen ves verski tisk v Nemčiji.24 Manj uspeha je imela
nacionalsocialistična stranka z vrsto sodnih procesov proti duhovšči-
ni (od 1935 do 1937), s katerimi jo je skušala pred verniki očrniti kot
skorumpirano, lakomno in moralno sprevrženo. Verniki tej propa-
gandi večinsko niso nasedli.
Leta 1930 je Alfred Rosenberg (1893–1946), od leta 1934 zadolžen
za celotno svetovnonazorsko vzgojo in izobrazbo članov nacional
socialistične stranke, izdal knjigo Mit 20. stoletja (Der Mythus des 20.
Jahrhunderts), v kateri je kot edino razumno in sprejemljivo razglašal
24 Handbuch der Kirchengeschichte, VIII., 546–548.
372
