Page 394 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 394
BILO JE POVEDANO
POJASNILA OB BREZNIKOVI RAZPRAVI
Anton Breznik (1981–1944) je leta 1906 diplomiral na bogoslovju
v Ljubljani in leta 1910 na slavistiki v Gradcu, doktoriral pa je že iste
ga leta. Raziskoval je predvsem slovenski knjižni jezik in v tem okviru
slovnico, pravopis, slovarje, izposojene besede in tujke. Utemeljil je
novejšo slovensko stilistiko. Razvil se je v vodilnega preučevalca knji-
žnega jezika v prvi polovici 20. stoletja; bil je član takratnega osred
njega slovenskega Znanstvenega društva (od1921) in nato dopisni
član Akademije znanosti in umetnosti (od 1940).
Razpravo o slovenskih lekcionarjih, tj. o izborih iz evangelijev in
apostolskih pisem za branje po cerkvah ob nedeljah in praznikih, je
objavil v reviji Dom in svet leta 1917 (letnik 30, str. 170–174, 225–230,
279–284, 333–337). Napisal jo je predvsem kot raziskavo razvoja
knjižnega jezika, hkrati pa se je lotil tudi vprašanja, koliko se be-
sedila lekcionarjev ujemajo z Vulgato (Hieronimov prevod Biblije v
latinščino, konec 4. stoletja), ki je takrat še bila, tudi namesto grških
novozaveznih izvirnikov, uradno biblijsko besedilo v Katoliški cerk
vi. Obravnaval je najstarejše slovenske lekcionarje, ki so jih objavili
ljubljanski škof Tomaž Hren (Evangelia inu listovi, 1612; v kolofonu:
1613), Janez Ludvik Schönleben (1672), Hipolit Novomeški (1730;
Breznik tega lekcionarja ne pripiše Hipolitu, gl. 282b–283a; njego-
ve izdaje iz 1715 pa ni mogel dobiti v roke), Franc Mihael Paglovec
(1741, 1764), Marko Pohlin (1772, 1777) in Jurij Japelj (1787), in nato
novejše lekcionarje do svojega časa. Veliko raziskovanja in opisovanja
je posvetil Hrenovi objavi; ta je bila namreč odločilna za izoblikova-
nje tradicije, ki izvira iz Dalmatinovega prevoda. (Prim. Marjan
Smolik, Začetki slovenskega lekcionarja v delih naših protestantov,
v: Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije, Ljubljana 1986,
167–174.)
392
POJASNILA OB BREZNIKOVI RAZPRAVI
Anton Breznik (1981–1944) je leta 1906 diplomiral na bogoslovju
v Ljubljani in leta 1910 na slavistiki v Gradcu, doktoriral pa je že iste
ga leta. Raziskoval je predvsem slovenski knjižni jezik in v tem okviru
slovnico, pravopis, slovarje, izposojene besede in tujke. Utemeljil je
novejšo slovensko stilistiko. Razvil se je v vodilnega preučevalca knji-
žnega jezika v prvi polovici 20. stoletja; bil je član takratnega osred
njega slovenskega Znanstvenega društva (od1921) in nato dopisni
član Akademije znanosti in umetnosti (od 1940).
Razpravo o slovenskih lekcionarjih, tj. o izborih iz evangelijev in
apostolskih pisem za branje po cerkvah ob nedeljah in praznikih, je
objavil v reviji Dom in svet leta 1917 (letnik 30, str. 170–174, 225–230,
279–284, 333–337). Napisal jo je predvsem kot raziskavo razvoja
knjižnega jezika, hkrati pa se je lotil tudi vprašanja, koliko se be-
sedila lekcionarjev ujemajo z Vulgato (Hieronimov prevod Biblije v
latinščino, konec 4. stoletja), ki je takrat še bila, tudi namesto grških
novozaveznih izvirnikov, uradno biblijsko besedilo v Katoliški cerk
vi. Obravnaval je najstarejše slovenske lekcionarje, ki so jih objavili
ljubljanski škof Tomaž Hren (Evangelia inu listovi, 1612; v kolofonu:
1613), Janez Ludvik Schönleben (1672), Hipolit Novomeški (1730;
Breznik tega lekcionarja ne pripiše Hipolitu, gl. 282b–283a; njego-
ve izdaje iz 1715 pa ni mogel dobiti v roke), Franc Mihael Paglovec
(1741, 1764), Marko Pohlin (1772, 1777) in Jurij Japelj (1787), in nato
novejše lekcionarje do svojega časa. Veliko raziskovanja in opisovanja
je posvetil Hrenovi objavi; ta je bila namreč odločilna za izoblikova-
nje tradicije, ki izvira iz Dalmatinovega prevoda. (Prim. Marjan
Smolik, Začetki slovenskega lekcionarja v delih naših protestantov,
v: Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije, Ljubljana 1986,
167–174.)
392
