Page 392 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 392
BILO JE POVEDANO
obliko ali čas. Nekateri so bili tako zaverovani v svoje prednike, da so
prepisovali celo tiskovne napake. Večkrat je prednik kaj besedila po-
motoma izpustil ali pokvaril in zgodilo se je, da so take stvari trije ali
štirje prireditelji za njim prepisali. Pripetilo se je celo, da prireditelj
po[279b]tvorjenega besedila ni razumel, a mu ni prišlo na misel, da
bi šel mesto v vulgato gledat, temveč ga je sam po svoji glavi popravil.13
[…] Do leta 1741. se je vsak izdajatelj tudi v pravopisu in slovniških
oblikah skoro popolnoma ravnal po svojem predniku in ga, prepisu-
jočega stare Dalmatinove in Bohoričeve oblike, ni motila ne živa be-
seda njegovega narečja, ne zgled drugih tedanjih pisateljev, ki so že
precej odstopali od nekdanjega pravopisa. Za tedanjo slovensko pisavo
pa je bila ta konservativnost »Evangelijev in listov« velikega pomena. Ravno
v tem času je živa izreka najbolj silila v knjigo in po brezbrižnosti
piscev se je jel pozabljati stari pravopis in tako so bili »Evangeliji« –
poleg starega Dalmatina, ki so ga še vedno brali, Janez Svetokriški in
Basar ga večkrat uporabljata – edina tedanja knjiga, ki je še hranila
staro Bohoričevo pisavo, in iz te knjige so se kolikor toliko učili so-
dobni pisatelji-duhovniki […]. Tako so bile naše izdaje ravno v najne-
varnejšem času najmočnejša vez one kontinuitete, ki daje našemu slovstvu
sijaj 367letne nepretrgane pravopisne tradicije. Prvi, ki je skušal v njih
pretrgati vso pismeno tradicijo in uvesti vanje svojo živo (ljubljansko)
govorico, je bil Pohlin, a nevarnost za pisavo je bila tedaj že pri kraju,
ker je kmalu za tem nastopil Japelj, ki se je zopet tesno oklenil Dal-
matina, kar mu je štela v veliko zaslugo ne le romantika (Kopitar),
ampak tudi moderno slovensko jezikoslovje (Škrabec).
390
obliko ali čas. Nekateri so bili tako zaverovani v svoje prednike, da so
prepisovali celo tiskovne napake. Večkrat je prednik kaj besedila po-
motoma izpustil ali pokvaril in zgodilo se je, da so take stvari trije ali
štirje prireditelji za njim prepisali. Pripetilo se je celo, da prireditelj
po[279b]tvorjenega besedila ni razumel, a mu ni prišlo na misel, da
bi šel mesto v vulgato gledat, temveč ga je sam po svoji glavi popravil.13
[…] Do leta 1741. se je vsak izdajatelj tudi v pravopisu in slovniških
oblikah skoro popolnoma ravnal po svojem predniku in ga, prepisu-
jočega stare Dalmatinove in Bohoričeve oblike, ni motila ne živa be-
seda njegovega narečja, ne zgled drugih tedanjih pisateljev, ki so že
precej odstopali od nekdanjega pravopisa. Za tedanjo slovensko pisavo
pa je bila ta konservativnost »Evangelijev in listov« velikega pomena. Ravno
v tem času je živa izreka najbolj silila v knjigo in po brezbrižnosti
piscev se je jel pozabljati stari pravopis in tako so bili »Evangeliji« –
poleg starega Dalmatina, ki so ga še vedno brali, Janez Svetokriški in
Basar ga večkrat uporabljata – edina tedanja knjiga, ki je še hranila
staro Bohoričevo pisavo, in iz te knjige so se kolikor toliko učili so-
dobni pisatelji-duhovniki […]. Tako so bile naše izdaje ravno v najne-
varnejšem času najmočnejša vez one kontinuitete, ki daje našemu slovstvu
sijaj 367letne nepretrgane pravopisne tradicije. Prvi, ki je skušal v njih
pretrgati vso pismeno tradicijo in uvesti vanje svojo živo (ljubljansko)
govorico, je bil Pohlin, a nevarnost za pisavo je bila tedaj že pri kraju,
ker je kmalu za tem nastopil Japelj, ki se je zopet tesno oklenil Dal-
matina, kar mu je štela v veliko zaslugo ne le romantika (Kopitar),
ampak tudi moderno slovensko jezikoslovje (Škrabec).
390
