Page 82 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 82
RAZPRAVE, [TUDIJE
za novo družbeno stvarnost (leksika s področja uradništva, gospo-
darstva, politike ipd.) prevzemala iz jezika večine.3
Politična vezanost na Ogrsko je vplivala na jezik Prekmurcev in
Porabcev še v eni smeri: zaradi ločenosti od matice se je prekmurščina
v primerjavi s centralnimi slovenskimi narečji razvijala počasneje in
ohranila visoko stopnjo arhaičnosti, nekatere specifične jezikovnoraz
vojne zakonitosti pa so to narečje naredile še bolj nerazumljivo osred
njeslovenskim in obratno. Nerazumljivost Trubarjevega in Dalmatino-
vega jezika je bila – po mnenju Jožefa Torkoša, pisca predgovora h
Küzmičevemu prevodu Nouvega zakona4 – glavni vzrok, zaradi katerega
se je Štefan Küzmič odločil prevesti Novo zavezo po zgledu predhodni-
kov, Ferenca Temlina in Mihaela Severa, »na stari slovenski jezik«.
Ta jezik ni imel le narodnoreprezentativne vloge, ampak tudi
(versko) razlikovalno: zagrebška škofija je vse od svoje ustanovitve leta
1094 zaradi jezikovne bližine med kajkavščino in prekmurščino po-
šiljala duhovnike tudi na področje győrske (Győr) in kasneje somba-
tejske (Szombathely) škofije.5 Tako je bil liturgični jezik v velikem delu
Prekmurja poleg latinščine kajkavski. Od 16. stoletja dalje je kajkav
ščina obstajala kot knjižni jezik, v tem jeziku so tiskali lekcionarje,
pisali in prepisovali pesmarice, ki so jih uporabljali tudi v Prekm urju,
vendar je kajkavščina veljala za jezik katoliške Cerkve, medtem ko je
prekmurski knjižni jezik s Temlinovim Malim katekizmom (1715), še
posebej pa s Küzmičevim prevodom Nove zaveze (1771) postal iden-
tifikacijsko sredstvo prekmurskih protestantov.
3 Prim. tudi Novak 1974/75: 104–105.
4 Pri predgovoru je po mnenju Vilka Novaka »pri odstavkih o Slovencih in slovanskih
prevodih sv. pisma […] moral sodelovati Küzmič« (Novak 1976: 50).
5 Prekmurje je bilo od 1094 do 1176 pod cerkveno jurisdikcijo zagrebške škofije,
leta 1176 pa je madžarski kralj zaradi neprestanih sporov (pobiranje desetine) med
Zagrebom in Győrom odločil, da cerkvena meja poteka po županijski, kar je
pomenilo, da je južni del Prekmurja ostal pod Zagrebom (Zalajska županija),
severnega (Železna županija) pa je začela upravljati győrska škofija. Spori zaradi
škofijskih mej se s tem niso končali, zato je bila 1777 ustanovljena škofija v
Sombateju, ki je dobila jurisdikcijo nad obema omenjenima županijama, medtem
ko je Medžimurje ostalo pod zagrebško škofijo. Težave (jezikovne) zaradi cerkvenih
mej v tem prostoru so se nadaljevale v 20. stoletje; v zvezi s tem so povedne zahteve
Razkrižanov po slovenski liturgiji v domači cerkvi, ki so se v javnosti pojavile po
letu 1991 (prim. Pogorelec 1992/93).
80
za novo družbeno stvarnost (leksika s področja uradništva, gospo-
darstva, politike ipd.) prevzemala iz jezika večine.3
Politična vezanost na Ogrsko je vplivala na jezik Prekmurcev in
Porabcev še v eni smeri: zaradi ločenosti od matice se je prekmurščina
v primerjavi s centralnimi slovenskimi narečji razvijala počasneje in
ohranila visoko stopnjo arhaičnosti, nekatere specifične jezikovnoraz
vojne zakonitosti pa so to narečje naredile še bolj nerazumljivo osred
njeslovenskim in obratno. Nerazumljivost Trubarjevega in Dalmatino-
vega jezika je bila – po mnenju Jožefa Torkoša, pisca predgovora h
Küzmičevemu prevodu Nouvega zakona4 – glavni vzrok, zaradi katerega
se je Štefan Küzmič odločil prevesti Novo zavezo po zgledu predhodni-
kov, Ferenca Temlina in Mihaela Severa, »na stari slovenski jezik«.
Ta jezik ni imel le narodnoreprezentativne vloge, ampak tudi
(versko) razlikovalno: zagrebška škofija je vse od svoje ustanovitve leta
1094 zaradi jezikovne bližine med kajkavščino in prekmurščino po-
šiljala duhovnike tudi na področje győrske (Győr) in kasneje somba-
tejske (Szombathely) škofije.5 Tako je bil liturgični jezik v velikem delu
Prekmurja poleg latinščine kajkavski. Od 16. stoletja dalje je kajkav
ščina obstajala kot knjižni jezik, v tem jeziku so tiskali lekcionarje,
pisali in prepisovali pesmarice, ki so jih uporabljali tudi v Prekm urju,
vendar je kajkavščina veljala za jezik katoliške Cerkve, medtem ko je
prekmurski knjižni jezik s Temlinovim Malim katekizmom (1715), še
posebej pa s Küzmičevim prevodom Nove zaveze (1771) postal iden-
tifikacijsko sredstvo prekmurskih protestantov.
3 Prim. tudi Novak 1974/75: 104–105.
4 Pri predgovoru je po mnenju Vilka Novaka »pri odstavkih o Slovencih in slovanskih
prevodih sv. pisma […] moral sodelovati Küzmič« (Novak 1976: 50).
5 Prekmurje je bilo od 1094 do 1176 pod cerkveno jurisdikcijo zagrebške škofije,
leta 1176 pa je madžarski kralj zaradi neprestanih sporov (pobiranje desetine) med
Zagrebom in Győrom odločil, da cerkvena meja poteka po županijski, kar je
pomenilo, da je južni del Prekmurja ostal pod Zagrebom (Zalajska županija),
severnega (Železna županija) pa je začela upravljati győrska škofija. Spori zaradi
škofijskih mej se s tem niso končali, zato je bila 1777 ustanovljena škofija v
Sombateju, ki je dobila jurisdikcijo nad obema omenjenima županijama, medtem
ko je Medžimurje ostalo pod zagrebško škofijo. Težave (jezikovne) zaradi cerkvenih
mej v tem prostoru so se nadaljevale v 20. stoletje; v zvezi s tem so povedne zahteve
Razkrižanov po slovenski liturgiji v domači cerkvi, ki so se v javnosti pojavile po
letu 1991 (prim. Pogorelec 1992/93).
80
