Page 84 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 84
RAZPRAVE, [TUDIJE
V obdobju do nastanka prekmurskih knjižnih tekstov so se pro-
testantski duhovniki in učitelji – kot pišeta M. Kokolj in B. Horvat
– »zadovoljevali z latinskimi, nemškimi, madžarskimi in hrvatskimi
knjigami, kakor to pozneje poroča Mihal Sever v uvodu k Rédu zve-
ličánstva 1747« (Kokolj, Horvat 1977: 18),9 prav tako so si pri svojem
delu pomagali z osrednjeslovenskimi prevodi, kar dokazujejo najdbe
Kreljeve Postille slovenske in Trubarjevega prevoda Lutrove Hišne postile
v gornjepetrovski cerkvi ter Košičeva navedba v Starinah Železnih in
Salaskih Slovenov, da so »/k/ranjski kramarje […] po hišaj ponüjali za
malo cejno Trubera i Dalmatina slov. knige« (Košič 1992: 161). Da pa
prekmurski protestanti niso sprejeli teh knjig kot knjig v maternem
jeziku in da se niso identificirali z osrednjeslovenskim knjižnim jezi-
kom, je zgolj posledica jezikovnih, zgodovinskih in družbenih razlik
med Slovenci, živečimi v Avstriji in Ogrski.
*
Ogrska država je do začetka madžarskega narodnoprerodnega
gibanja (1790–1848) dajala slovenskemu jeziku v Prekmurju in Po-
rabju neformalni status konfesionalnega in učnega jezika v okviru
protestantske in katoliške Cerkve, medtem ko je bila njegova raba v
vseh ostalih javnih govornih položajih nemogoča, kasneje celo zakon-
sko prepovedana.10 Slovenska jezikovna situacija na Ogrskem je bila
v prvi polovici 19. stoletja podobna tisti v slovenskih pokrajinah av-
strijske monarhije: do leta 1848 je bil za večino formalnih govornih
situacij predviden in predpisan statusno višji jezik v državi (latinski,
9 Da prevajanje tujejezičnih liturgičnih besedil v prekmurščino ni bila samo praksa
protestantov, dokazuje tudi slovaški etnograf Jánoš Čaplovič, ki je 1828 (po
podatkih, ki mu jih je poslal dolnjeseniški župnik Jožef Košič, o tem gl. Novak
1958) zapisal, da so tudi katoliški »dušni pastirji bili primorani nedeljske evangelije
prevajati iz latinščine ali hrvaščine, preden so šli na prižnico. V knjigo so položili
listič in iz njega prebrali ljudem evangelij. Lahko si mislimo, koliko so pri tem
mogli paziti na čistost jezika« (nav. po Zelko 1937: 16).
10 Podoben status kot slovenščina so imeli tudi ostali jeziki nemadžarskih narodnosti.
Teh je bilo po statističnih podatkih za leto 1870 najmanj šest (Nemci, Romuni,
Slovaki, Ukrajinci, Srbi, Hrvati in drugi) in so tvorili več kot polovico vsega
prebivalstva Ogrske (Kokolj, Horvat 1977: 147).
82
V obdobju do nastanka prekmurskih knjižnih tekstov so se pro-
testantski duhovniki in učitelji – kot pišeta M. Kokolj in B. Horvat
– »zadovoljevali z latinskimi, nemškimi, madžarskimi in hrvatskimi
knjigami, kakor to pozneje poroča Mihal Sever v uvodu k Rédu zve-
ličánstva 1747« (Kokolj, Horvat 1977: 18),9 prav tako so si pri svojem
delu pomagali z osrednjeslovenskimi prevodi, kar dokazujejo najdbe
Kreljeve Postille slovenske in Trubarjevega prevoda Lutrove Hišne postile
v gornjepetrovski cerkvi ter Košičeva navedba v Starinah Železnih in
Salaskih Slovenov, da so »/k/ranjski kramarje […] po hišaj ponüjali za
malo cejno Trubera i Dalmatina slov. knige« (Košič 1992: 161). Da pa
prekmurski protestanti niso sprejeli teh knjig kot knjig v maternem
jeziku in da se niso identificirali z osrednjeslovenskim knjižnim jezi-
kom, je zgolj posledica jezikovnih, zgodovinskih in družbenih razlik
med Slovenci, živečimi v Avstriji in Ogrski.
*
Ogrska država je do začetka madžarskega narodnoprerodnega
gibanja (1790–1848) dajala slovenskemu jeziku v Prekmurju in Po-
rabju neformalni status konfesionalnega in učnega jezika v okviru
protestantske in katoliške Cerkve, medtem ko je bila njegova raba v
vseh ostalih javnih govornih položajih nemogoča, kasneje celo zakon-
sko prepovedana.10 Slovenska jezikovna situacija na Ogrskem je bila
v prvi polovici 19. stoletja podobna tisti v slovenskih pokrajinah av-
strijske monarhije: do leta 1848 je bil za večino formalnih govornih
situacij predviden in predpisan statusno višji jezik v državi (latinski,
9 Da prevajanje tujejezičnih liturgičnih besedil v prekmurščino ni bila samo praksa
protestantov, dokazuje tudi slovaški etnograf Jánoš Čaplovič, ki je 1828 (po
podatkih, ki mu jih je poslal dolnjeseniški župnik Jožef Košič, o tem gl. Novak
1958) zapisal, da so tudi katoliški »dušni pastirji bili primorani nedeljske evangelije
prevajati iz latinščine ali hrvaščine, preden so šli na prižnico. V knjigo so položili
listič in iz njega prebrali ljudem evangelij. Lahko si mislimo, koliko so pri tem
mogli paziti na čistost jezika« (nav. po Zelko 1937: 16).
10 Podoben status kot slovenščina so imeli tudi ostali jeziki nemadžarskih narodnosti.
Teh je bilo po statističnih podatkih za leto 1870 najmanj šest (Nemci, Romuni,
Slovaki, Ukrajinci, Srbi, Hrvati in drugi) in so tvorili več kot polovico vsega
prebivalstva Ogrske (Kokolj, Horvat 1977: 147).
82
