Page 86 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 86
RAZPRAVE, [TUDIJE
Vztrajno opredeljevanje in enačenje Prekmurcev in Porabcev s po-
tomci nekdanjih Vandalov in zanikanje njihove slovenske geneze je
bilo del narodnostne politike Ogrske države, ki je želela na tak način
vnaprej zavarovati svoje interese pred morebitnimi separatističnimi
težnjami, spodbujenimi s strani sosednjih štajerskih Slovencev.12
Najhujše raznarodovalne pritiske je nemadžarskim narodnostim
na Ogrskem prineslo obdobje po letu 1867, ko je Ogrska v okviru
dvojne monarhije dobila svoj parlament in postala notranjepolitično
avtonomna. Zaradi naraščanja zahtev po rešitvi narodnostnih vpra-
šanj in politični krepitvi nemadžarskih narodnosti je Ogrska po
večletnih pripravah leta 1868 sprejela Zakon o enakopravnosti na-
rodnosti, s katerim so narodnosti upale na določeno stopnjo jezikov-
ne enakopravnosti v odnosu do madžarščine, v bistvu pa je zakon
pomenil začetek agresivne ogrske asimilativne politike. Čeprav so pri
sestavljanju zakona sodelovali tudi predstavniki narodnosti, ki so
parlamentu predložili svoje predloge, je parlament izglasoval in po-
trdil kot zakon predlog madžarskih predstavnikov, ki je omogočal
enakopravnost posamezniku le kot članu ogrske domovine, ne pa
tudi kot pripadniku ene izmed nemadžarskih narodnosti, saj v okvi-
ru Ogrske države ni priznaval narodnosti, temveč je vse prebivalce
opredelil kot nedeljiv in enoten madžarski narod, kot njihov (državni)
jezik pa madžarščino (Kokolj, Horvat 1977: 151–153).
Naslednje težišče madžarske jezikovne in narodnostne politike je
postalo področje šolstva. Slovenščina oz. prekmurščina je prvič dobi-
la status učnega jezika v osnovnih šolah v obdobju reformacije. O
lokaciji teh šol, njihovem številu in položaju ter dohodkih učiteljev
pričajo zapisniki protestantskih in kasneje katoliških vizitacijskih
komisij iz 17. in 18. stoletja.13 Zapisniki ne vsebujejo podatkov o vse-
bini in načinu izobraževanja, »/r/azberemo lahko le, da so prve slo-
12 S teorijo o neslovanskem izvoru Prekmurcev in Porabcev je ogrski predstavnik
Sandor Mikola dokazoval upravičenost teritorialne pripadnosti Prekmurja Ogrski
tudi na mirovni konferenci v Parizu.
13 Prvi med njimi, Zapisnik evangeličanske vizitacije slovenskih cerkva v Železni županiji
iz leta 1627, navaja, da so »učitelji učili v sedmih šolah, in sicer pri Sv. Juriju, na
Tišini, v Murski Soboti, Martjancih, Gornjih Petrovcih, Gornji Lendavi in na
Gornjem Seniku« (Kokolj, Horvat 1977: 30).
84
Vztrajno opredeljevanje in enačenje Prekmurcev in Porabcev s po-
tomci nekdanjih Vandalov in zanikanje njihove slovenske geneze je
bilo del narodnostne politike Ogrske države, ki je želela na tak način
vnaprej zavarovati svoje interese pred morebitnimi separatističnimi
težnjami, spodbujenimi s strani sosednjih štajerskih Slovencev.12
Najhujše raznarodovalne pritiske je nemadžarskim narodnostim
na Ogrskem prineslo obdobje po letu 1867, ko je Ogrska v okviru
dvojne monarhije dobila svoj parlament in postala notranjepolitično
avtonomna. Zaradi naraščanja zahtev po rešitvi narodnostnih vpra-
šanj in politični krepitvi nemadžarskih narodnosti je Ogrska po
večletnih pripravah leta 1868 sprejela Zakon o enakopravnosti na-
rodnosti, s katerim so narodnosti upale na določeno stopnjo jezikov-
ne enakopravnosti v odnosu do madžarščine, v bistvu pa je zakon
pomenil začetek agresivne ogrske asimilativne politike. Čeprav so pri
sestavljanju zakona sodelovali tudi predstavniki narodnosti, ki so
parlamentu predložili svoje predloge, je parlament izglasoval in po-
trdil kot zakon predlog madžarskih predstavnikov, ki je omogočal
enakopravnost posamezniku le kot članu ogrske domovine, ne pa
tudi kot pripadniku ene izmed nemadžarskih narodnosti, saj v okvi-
ru Ogrske države ni priznaval narodnosti, temveč je vse prebivalce
opredelil kot nedeljiv in enoten madžarski narod, kot njihov (državni)
jezik pa madžarščino (Kokolj, Horvat 1977: 151–153).
Naslednje težišče madžarske jezikovne in narodnostne politike je
postalo področje šolstva. Slovenščina oz. prekmurščina je prvič dobi-
la status učnega jezika v osnovnih šolah v obdobju reformacije. O
lokaciji teh šol, njihovem številu in položaju ter dohodkih učiteljev
pričajo zapisniki protestantskih in kasneje katoliških vizitacijskih
komisij iz 17. in 18. stoletja.13 Zapisniki ne vsebujejo podatkov o vse-
bini in načinu izobraževanja, »/r/azberemo lahko le, da so prve slo-
12 S teorijo o neslovanskem izvoru Prekmurcev in Porabcev je ogrski predstavnik
Sandor Mikola dokazoval upravičenost teritorialne pripadnosti Prekmurja Ogrski
tudi na mirovni konferenci v Parizu.
13 Prvi med njimi, Zapisnik evangeličanske vizitacije slovenskih cerkva v Železni županiji
iz leta 1627, navaja, da so »učitelji učili v sedmih šolah, in sicer pri Sv. Juriju, na
Tišini, v Murski Soboti, Martjancih, Gornjih Petrovcih, Gornji Lendavi in na
Gornjem Seniku« (Kokolj, Horvat 1977: 30).
84
