Page 85 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 85
DARJA MARKOJA
madžarski oz. nemški), medtem ko je slovenski ostajal vezan večino-
ma na neformalne govorne položaje.11
Uradni jezik na Ogrskem je bil latinski (v obdobju od 1784 do 1790
in v obdobju Bachovega absolutizma nemški), po zasedanju ogrskega
stanovskega zbora leta 1790, ko je kralj Leopold II. zaradi neugodnih
političnih okoliščin priznal Ogrski neodvisnost in lastno ustavo, pa
so ogrski stanovi zahtevali priznanje madžarščine kot edinega urad
nega jezika na Ogrskem, pravice do rabe na področjih javnega življe-
nju pa je madžarščina dobivala postopoma:
– leta 1805 je bil sprejet zakon, po katerem je dvorna pisarna spre-
jemala vloge v latinščini in madžarščini in na madžarsko pisane
vloge odgovarjala v madžarščini (Kokolj, Horvat 1977: 100),
– leta 1825 so madžarski poslanci zahtevali, da se madžarščini do-
deli status uradnega jezika na Ogrskem, vendar zakon zaradi
ostrega odziva hrvaških poslancev ni bil sprejet (Kokolj, Horvat
1977: 108),
– leta 1830 je bil sprejet zakon o razglašanju sodb na sodišču v ma-
džarščini (zakon je veljal tudi za Nemadžare; gl. Kokolj, Horvat
1977: 109),
– na zasedanju ogrskega zbora v letih 1832 do 1836 je madžarščina
postala jezik sodstva in bila zakonsko določena kot jezik, v kate-
rem se vodijo matične knjige župnij, kjer so pridigali madžarsko
(Kokolj, Horvat 1977: 109), itn.
Kvalitetno uveljavljanje madžarščine v vse oblike javnega življenja
so uresničevali tudi na županijski in župnijski ravni in v skladu s tem
leta 1825 v Sombateju ustanovili stalno komisijo za širjenje madžarščine,
leta 1827 pa je sombatejski škof Böle z okrožnico pozval duhovnike,
»da v krajih z nemadžarsko narodnostjo pospešijo poučevanje ma-
džarščine v šolah, prav tako naj duhovne vaje opravljajo v madžaršči-
ni« (Kokolj, Horvat 1977: 109).
Z naraščanjem madžarske narodne zavesti se je krepil odpor do
vsakršnih podobnih dejanj ostalih narodnosti Ogrske, v okviru tega
tudi Slovencev, ki jih je ogrska država ves čas poimenovala Vendi,
pokrajino, kjer so živeli, Vendska krajina, njihov jezik pa vendski.
11 O slovenski jezikovni situaciji v 19. stol. v avstrijski monarhiji gl. Stabej 1998.
83
madžarski oz. nemški), medtem ko je slovenski ostajal vezan večino-
ma na neformalne govorne položaje.11
Uradni jezik na Ogrskem je bil latinski (v obdobju od 1784 do 1790
in v obdobju Bachovega absolutizma nemški), po zasedanju ogrskega
stanovskega zbora leta 1790, ko je kralj Leopold II. zaradi neugodnih
političnih okoliščin priznal Ogrski neodvisnost in lastno ustavo, pa
so ogrski stanovi zahtevali priznanje madžarščine kot edinega urad
nega jezika na Ogrskem, pravice do rabe na področjih javnega življe-
nju pa je madžarščina dobivala postopoma:
– leta 1805 je bil sprejet zakon, po katerem je dvorna pisarna spre-
jemala vloge v latinščini in madžarščini in na madžarsko pisane
vloge odgovarjala v madžarščini (Kokolj, Horvat 1977: 100),
– leta 1825 so madžarski poslanci zahtevali, da se madžarščini do-
deli status uradnega jezika na Ogrskem, vendar zakon zaradi
ostrega odziva hrvaških poslancev ni bil sprejet (Kokolj, Horvat
1977: 108),
– leta 1830 je bil sprejet zakon o razglašanju sodb na sodišču v ma-
džarščini (zakon je veljal tudi za Nemadžare; gl. Kokolj, Horvat
1977: 109),
– na zasedanju ogrskega zbora v letih 1832 do 1836 je madžarščina
postala jezik sodstva in bila zakonsko določena kot jezik, v kate-
rem se vodijo matične knjige župnij, kjer so pridigali madžarsko
(Kokolj, Horvat 1977: 109), itn.
Kvalitetno uveljavljanje madžarščine v vse oblike javnega življenja
so uresničevali tudi na županijski in župnijski ravni in v skladu s tem
leta 1825 v Sombateju ustanovili stalno komisijo za širjenje madžarščine,
leta 1827 pa je sombatejski škof Böle z okrožnico pozval duhovnike,
»da v krajih z nemadžarsko narodnostjo pospešijo poučevanje ma-
džarščine v šolah, prav tako naj duhovne vaje opravljajo v madžaršči-
ni« (Kokolj, Horvat 1977: 109).
Z naraščanjem madžarske narodne zavesti se je krepil odpor do
vsakršnih podobnih dejanj ostalih narodnosti Ogrske, v okviru tega
tudi Slovencev, ki jih je ogrska država ves čas poimenovala Vendi,
pokrajino, kjer so živeli, Vendska krajina, njihov jezik pa vendski.
11 O slovenski jezikovni situaciji v 19. stol. v avstrijski monarhiji gl. Stabej 1998.
83
