Page 87 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 87
DARJA MARKOJA
venske evangeličanske šole med Muro in Rabo obiskovali otroci – v
smislu Luthrovih zahtev tudi deklice – ne glede na premožnost star-
šev, in sicer po štiri in več (pet, morda šest) let. Sodeč po delu evange-
ličanskih šol drugod v tem času, lahko sklepamo, da so se otroci
učili predvsem katekizma in petja cerkvenih pesmi« (Kokolj, Horvat
1977: 31). Zaradi pomanjkanja učbenikov in nestrokovnih metod dela
je pouk vsaj na začetku potekal počasi in več let, njegova (ne)uspeš-
nost pa je bila povezana tudi z dejstvom, da so protestantski učitelji
primarno opravljali službo kantorja in orglarja in šele nato učitelja.
S prevzemom protestantskih cerkva je katoliška Cerkev postopno
organizirala tudi svoje šole, prekmurski protestanti pa so se umakni-
li v artikularne kraje, kjer so organizirali verske in šolske centre. Z
zakonom o artikularnih krajih je povezana tudi prva skupina sloven-
skih izseljencev. Zaradi bližine Šurda se je leta 1718 naselilo 14 družin
v županiji Somogy; tem so kasneje sledile še druge. Naselitev je bila
v skladu z ogrsko državno politiko, saj je država po vojnah s Turki
spodbujala kolonizacijo na nenaseljenih območjih (Kokolj, Horvat
1977: 56); na posestvu grofice Draškovič je tako nastalo 11 slovenskih
vasi, ki so spadale v evangeličansko versko občino Šurd, kjer je 24 let
služboval Štefan Küzmič. Leta 1945 naj bi bilo še nekaj teh vasi v
okolici Velike Kaniže slovenskih (prim. Maučec, Novak 1945: 15),
danes pa so vse pomadžarjene.
Osnovanje protestantskih šol v Prekmurju je spet omogočil tole-
rančni patent (1781), vendar z nekaterimi omejitvami, na primer: šolo,
cerkev in župnišče je bilo na začetku mogoče postaviti samo v vaseh,
kjer je bilo več kot 100 protestantskih vernikov, šole in učitelje pa je
morala Cerkev vzdrževati sama (prim. Kokolj, Horvat 1977: 88). Tako
so konec 18. stoletja v Prekmurju in Porabju obstajale 4 protestantske
osnovne šole in 18 katoliških, ki so bile vse razen dveh (v Dobrovniku
in Lendavi) slovenske (Kokolj, Horvat 1977: 417–512, 556–557); sre-
dnjih šol do začetka 20. stoletja ni bilo. Nasplošno je bil učni uspeh
v prekmurskih ljudskih šolah precej slab zaradi prevelikih razredov
in nizkega obiska, kasneje tudi zaradi pomanjkljivega znanja učnega
(madžarskega) jezika in skromnega učnega načrta (Novak 1995: 22).
Kljub temu pa so nadarjeni otroci obeh veroizpovedi lahko šolanje
nadaljevali v krajih izven Prekmurja in Porabja – protestanti v že
85
venske evangeličanske šole med Muro in Rabo obiskovali otroci – v
smislu Luthrovih zahtev tudi deklice – ne glede na premožnost star-
šev, in sicer po štiri in več (pet, morda šest) let. Sodeč po delu evange-
ličanskih šol drugod v tem času, lahko sklepamo, da so se otroci
učili predvsem katekizma in petja cerkvenih pesmi« (Kokolj, Horvat
1977: 31). Zaradi pomanjkanja učbenikov in nestrokovnih metod dela
je pouk vsaj na začetku potekal počasi in več let, njegova (ne)uspeš-
nost pa je bila povezana tudi z dejstvom, da so protestantski učitelji
primarno opravljali službo kantorja in orglarja in šele nato učitelja.
S prevzemom protestantskih cerkva je katoliška Cerkev postopno
organizirala tudi svoje šole, prekmurski protestanti pa so se umakni-
li v artikularne kraje, kjer so organizirali verske in šolske centre. Z
zakonom o artikularnih krajih je povezana tudi prva skupina sloven-
skih izseljencev. Zaradi bližine Šurda se je leta 1718 naselilo 14 družin
v županiji Somogy; tem so kasneje sledile še druge. Naselitev je bila
v skladu z ogrsko državno politiko, saj je država po vojnah s Turki
spodbujala kolonizacijo na nenaseljenih območjih (Kokolj, Horvat
1977: 56); na posestvu grofice Draškovič je tako nastalo 11 slovenskih
vasi, ki so spadale v evangeličansko versko občino Šurd, kjer je 24 let
služboval Štefan Küzmič. Leta 1945 naj bi bilo še nekaj teh vasi v
okolici Velike Kaniže slovenskih (prim. Maučec, Novak 1945: 15),
danes pa so vse pomadžarjene.
Osnovanje protestantskih šol v Prekmurju je spet omogočil tole-
rančni patent (1781), vendar z nekaterimi omejitvami, na primer: šolo,
cerkev in župnišče je bilo na začetku mogoče postaviti samo v vaseh,
kjer je bilo več kot 100 protestantskih vernikov, šole in učitelje pa je
morala Cerkev vzdrževati sama (prim. Kokolj, Horvat 1977: 88). Tako
so konec 18. stoletja v Prekmurju in Porabju obstajale 4 protestantske
osnovne šole in 18 katoliških, ki so bile vse razen dveh (v Dobrovniku
in Lendavi) slovenske (Kokolj, Horvat 1977: 417–512, 556–557); sre-
dnjih šol do začetka 20. stoletja ni bilo. Nasplošno je bil učni uspeh
v prekmurskih ljudskih šolah precej slab zaradi prevelikih razredov
in nizkega obiska, kasneje tudi zaradi pomanjkljivega znanja učnega
(madžarskega) jezika in skromnega učnega načrta (Novak 1995: 22).
Kljub temu pa so nadarjeni otroci obeh veroizpovedi lahko šolanje
nadaljevali v krajih izven Prekmurja in Porabja – protestanti v že
85
