Page 83 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 83
DARJA MARKOJA
Zgodovinski viri potrjujejo začetek protestantizma v Prekmurju
sočasno z ostalimi slovenskimi pokrajinami,6 vendar pa se prvi pro-
testantski tiski v PKJ pojavijo šele v začetku 18. stoletja, ko je bila
katoliška Cerkev tudi v Prekmurju in Porabju že močno okrepljena.7
Kot je znano, so protestanti poleg verskega skrbno organizirali tudi
šolski sistem in v okviru tega tudi izobraževanje duhovniškega in
učiteljskega kadra; pri tem niso izostali Prekmurci, ki so študirali na
nemških univerzah, predvsem v Göttingenu, Wittenbergu in Halle,
kjer je deloval nemški teolog pietist August Hermann Francke. Nanj
in na njegove sodelavce je Temlin naslovil pismo, v katerem jih prosi
za denarno pomoč pri izdaji Malega katekizma (prim. Novak 1970).
Prve tiske v PKJ so torej spodbudili in omogočili tuji (nemški, pozne-
je tudi bratislavski) cerkveni dostojanstveniki, kar pa se je v primer-
javi s protestantskimi tiski v osrednjeslovenskih deželah zgodilo
precej pozno. Prekmurje, ki je v odnosu do Ogrske vedno nastopalo
v vlogi periferije, je namreč svoje potrebe po cerkvenih besedilih v
narodnem jeziku lahko izrazilo šele, ko so se izobrazili prvi prekmur-
ski duhovniki. Možnost organiziranega izobraževanja je Prekmurcem
ponudil šele Francke, ki je konec 17. stoletja ustanovil sistem vzgoj-
no-izobraževalnih ustanov, namenjen izobraževanju otrok iz neraz-
vitih vzhodnih dežel,8 in prav bivši gojenci teh ustanov (F. Temlin, M.
Sever, Š. Küzmič) se v 18. stoletju obrnejo nanj oz. na svoje učitelje s
prošnjo za pomoč pri izdaji knjig.
6 O tem podrobneje pišejo Zelko 1996: 101–103, Šebjanič 1977: 11–16 in Šiftar 1974:
9–35.
7 Po neuspeli ogrsko-hrvaški zaroti proti kralju Leopoldu I. (1665) so zaradi močnega
pritiska dunajskega dvora prestopili na katoliško stran tudi najbolj vztrajni
(protestantski) madžarski zemljiški gospodje v Prekmurju in Porabju (rodbini
Széchy in Batthány, medtem ko sta rodbini Banfy in Nadasdy prestopili že leta
1644 oz. 1643), ki so s pomočjo jezuitov in na podlagi načela cuius regio, eius religio
rekatolizirali to področje, medtem ko so lahko protestanti zaradi kraljeve uredbe,
izdane 1681, delovali le v t. i. artikularnih krajih (posamezni, zakonsko določeni
kraji, v katerih je bilo dovoljeno protestantsko bogoslužje). Za prekmurske in
porabske protestante sta to bili do leta 1781, ko je bil izdan tolerančni patent,
madžarski mesti Nemescsó in Šurd.
8 Posebej za potrebe vzhodnih dežel je Francke ustanovil t. i. Collegium orientale in
Orfanotropij – nekakšen dijaški dom, namenjen siromašnim otrokom (gl. Kokolj,
Horvat 1977: 55).
81
Zgodovinski viri potrjujejo začetek protestantizma v Prekmurju
sočasno z ostalimi slovenskimi pokrajinami,6 vendar pa se prvi pro-
testantski tiski v PKJ pojavijo šele v začetku 18. stoletja, ko je bila
katoliška Cerkev tudi v Prekmurju in Porabju že močno okrepljena.7
Kot je znano, so protestanti poleg verskega skrbno organizirali tudi
šolski sistem in v okviru tega tudi izobraževanje duhovniškega in
učiteljskega kadra; pri tem niso izostali Prekmurci, ki so študirali na
nemških univerzah, predvsem v Göttingenu, Wittenbergu in Halle,
kjer je deloval nemški teolog pietist August Hermann Francke. Nanj
in na njegove sodelavce je Temlin naslovil pismo, v katerem jih prosi
za denarno pomoč pri izdaji Malega katekizma (prim. Novak 1970).
Prve tiske v PKJ so torej spodbudili in omogočili tuji (nemški, pozne-
je tudi bratislavski) cerkveni dostojanstveniki, kar pa se je v primer-
javi s protestantskimi tiski v osrednjeslovenskih deželah zgodilo
precej pozno. Prekmurje, ki je v odnosu do Ogrske vedno nastopalo
v vlogi periferije, je namreč svoje potrebe po cerkvenih besedilih v
narodnem jeziku lahko izrazilo šele, ko so se izobrazili prvi prekmur-
ski duhovniki. Možnost organiziranega izobraževanja je Prekmurcem
ponudil šele Francke, ki je konec 17. stoletja ustanovil sistem vzgoj-
no-izobraževalnih ustanov, namenjen izobraževanju otrok iz neraz-
vitih vzhodnih dežel,8 in prav bivši gojenci teh ustanov (F. Temlin, M.
Sever, Š. Küzmič) se v 18. stoletju obrnejo nanj oz. na svoje učitelje s
prošnjo za pomoč pri izdaji knjig.
6 O tem podrobneje pišejo Zelko 1996: 101–103, Šebjanič 1977: 11–16 in Šiftar 1974:
9–35.
7 Po neuspeli ogrsko-hrvaški zaroti proti kralju Leopoldu I. (1665) so zaradi močnega
pritiska dunajskega dvora prestopili na katoliško stran tudi najbolj vztrajni
(protestantski) madžarski zemljiški gospodje v Prekmurju in Porabju (rodbini
Széchy in Batthány, medtem ko sta rodbini Banfy in Nadasdy prestopili že leta
1644 oz. 1643), ki so s pomočjo jezuitov in na podlagi načela cuius regio, eius religio
rekatolizirali to področje, medtem ko so lahko protestanti zaradi kraljeve uredbe,
izdane 1681, delovali le v t. i. artikularnih krajih (posamezni, zakonsko določeni
kraji, v katerih je bilo dovoljeno protestantsko bogoslužje). Za prekmurske in
porabske protestante sta to bili do leta 1781, ko je bil izdan tolerančni patent,
madžarski mesti Nemescsó in Šurd.
8 Posebej za potrebe vzhodnih dežel je Francke ustanovil t. i. Collegium orientale in
Orfanotropij – nekakšen dijaški dom, namenjen siromašnim otrokom (gl. Kokolj,
Horvat 1977: 55).
81
