Page 111 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 111
MELITA ZEMLJAK JONTES
voslovne – izvirne terminologije, slovenjenje terminov tujega iz
vora, tudi slovanskega), druga polovica 19. stoletja (načrtno ob
likovanje slovenske znanstvene terminologije, slovarsko delo M.
Cigaleta, Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja
učilišča). A. Legan Ravnikar k tej trodelni razdelitvi dodaja (2009:
49) še zgodnejši obdobji, tj. obdobje oblikovanja slovenskega knjiž
nega jezika v drugi polovici 16. stoletja in prvih natisnjenih zapisov
strokovnega izrazja, in drugo, tj. začetno obdobje načrtnega pri
zadevanja za oblikovanje slovenskega strokovnega izrazja v 2. po
lovici 18. stoletja do Vodnikove smrti (1819). Zadnje obdobje (dru
go polovico 19. stoletja) je razširila še na začetek 20. stoletja, tj.
do leta 1919, do ustanovitve prve slovenske univerze. Seveda lahko
o razvoju strokovnega izrazja govorimo tudi po letu 1919; o tem
velja zastaviti samostojno pregledno študijo.
M. Kalin Golob (2008: 79) poudarja, da je v sodobnosti »pri
terminološkem delu sprejeto Havránkovo stališče, da morata pri
tvorjenju strokovnega izrazja sodelovati jezikoslovec in ustrezen
strokovnjak«. Vsako tvorbo strokovne terminologije pa usmerjajo
osnovna terminološka načela (prav tam: 81): »zahtev/a/ po eno
umnosti (znotraj te zahteve deluje zahteva po ujemanju med poj
movnim svetom in poimenovalnim sistemom stroke), po knjiž
nosti (podrejanje pravilom knjižnega jezika), po čustveni neza
znamovanosti (neekspresivnosti) in kratkosti strokovnega izraza
(pri čemer je zaželena enobesednost, vendar je ni mogoče vedno
uresničiti). Iz vseh teh zahtev izhaja zahteva po ustaljenosti termi
na, tj. zahteva, ki velja za jezik sploh in jo teorija jezikovne kulture
rešuje z Mathesiusovim načelom prožne ustaljenosti«.
Slovenska slovnica (Toporišič 2000: 28–30) navaja več vrst stro
kovnih jezikov (praktičnostrokovni, znanstveni in navadni stro
kovni oz. poljudnoznanstveni jezik), v Enciklopediji slovenskega
jezika pa je termin strokovni jezik označen kot (Toporišič 1992:
315) »/p/osebne značilnosti jezika po strokah« s svojo temeljno
109
voslovne – izvirne terminologije, slovenjenje terminov tujega iz
vora, tudi slovanskega), druga polovica 19. stoletja (načrtno ob
likovanje slovenske znanstvene terminologije, slovarsko delo M.
Cigaleta, Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja
učilišča). A. Legan Ravnikar k tej trodelni razdelitvi dodaja (2009:
49) še zgodnejši obdobji, tj. obdobje oblikovanja slovenskega knjiž
nega jezika v drugi polovici 16. stoletja in prvih natisnjenih zapisov
strokovnega izrazja, in drugo, tj. začetno obdobje načrtnega pri
zadevanja za oblikovanje slovenskega strokovnega izrazja v 2. po
lovici 18. stoletja do Vodnikove smrti (1819). Zadnje obdobje (dru
go polovico 19. stoletja) je razširila še na začetek 20. stoletja, tj.
do leta 1919, do ustanovitve prve slovenske univerze. Seveda lahko
o razvoju strokovnega izrazja govorimo tudi po letu 1919; o tem
velja zastaviti samostojno pregledno študijo.
M. Kalin Golob (2008: 79) poudarja, da je v sodobnosti »pri
terminološkem delu sprejeto Havránkovo stališče, da morata pri
tvorjenju strokovnega izrazja sodelovati jezikoslovec in ustrezen
strokovnjak«. Vsako tvorbo strokovne terminologije pa usmerjajo
osnovna terminološka načela (prav tam: 81): »zahtev/a/ po eno
umnosti (znotraj te zahteve deluje zahteva po ujemanju med poj
movnim svetom in poimenovalnim sistemom stroke), po knjiž
nosti (podrejanje pravilom knjižnega jezika), po čustveni neza
znamovanosti (neekspresivnosti) in kratkosti strokovnega izraza
(pri čemer je zaželena enobesednost, vendar je ni mogoče vedno
uresničiti). Iz vseh teh zahtev izhaja zahteva po ustaljenosti termi
na, tj. zahteva, ki velja za jezik sploh in jo teorija jezikovne kulture
rešuje z Mathesiusovim načelom prožne ustaljenosti«.
Slovenska slovnica (Toporišič 2000: 28–30) navaja več vrst stro
kovnih jezikov (praktičnostrokovni, znanstveni in navadni stro
kovni oz. poljudnoznanstveni jezik), v Enciklopediji slovenskega
jezika pa je termin strokovni jezik označen kot (Toporišič 1992:
315) »/p/osebne značilnosti jezika po strokah« s svojo temeljno
109
