Page 193 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 193
VANJA KOČEVAR
za namestnika notranjeavstrijskih dežel v Gradcu, potem so mu stanovi
ob tej priliki po komisarjih poslali »veliko« darilo.43 Hren po odhodu v
Gradec iz poročil Carnioliae pragmaticae popolnoma izgine, vendar se po
svoji vrnitvi leta 1621 spet takoj pojavi. Na podlagi tega lahko sklepamo,
da se je škof v tem času umaknil iz kranjske notranje politike, čeprav je
bil v deželi še vedno večkrat prisoten.
Slab mesec po Hrenovem imenovanju za namestnika je bila v Ljub
ljani 15. novembra 1615 posvetitev nove jezuitske cerkve, ki je bila
dograjena po treh letih in pol gradnje. Veliko slovesnost je spremljalo
streljanje s topovi in puškami, kar je pripravil ljubljanski mestni svet,
ki je bil očitno trdno v katoliških rokah. Posvetitvi je prisostvovala
množica ljudi ter več kot sedemdeset župnikov iz celotne Ljubljanske
škofije. Novo cerkev so jezuiti zgradili z denarjem, ki so ga dobili od
raznih donatorjev, največ so, kot poudarjajo jezuiti, prispevali kranjski
deželni stanovi, ki so bili tedaj večinoma še protestanti. Ti so darovali
3450 goldinarjev, sledil so donatorji: gospod Nikolaj Čandik, škof To-
maž Hren in stiški opat, ki sta poleg lastnih darov za finančna sredstva
pledirala tudi pri deželnih stanovih. Od plemiških dobrotnikov jezuiti
izrecno omenjajo Bernardina Barba in Adama Valvasorja. Gospoda
sta verjetno predstavljala steber katoliškega plemstva v deželi, ki se v
stanovski upravi, v kateri so prevladovali protestanti, dolgo ni moglo
uveljaviti.44 Donacije večinoma protestantskih deželnih stanov jezuiti
opišejo tako:
»Med njimi [donatorji] so na prvem mestu preslavni deželni stanovi,
od katerih se jih sicer večina ne strinja z našo vero, vendar so nam tako
naklonjeni, da so nam za zidavo iz skupne blagajne soglasno prispevali
3450 gld. in se nam ob svoji radodarnosti še prijazno opravičevali, češ
da niso mogli biti bolj odprtih rok, ker jih je v to prisilil prazen javni
erar, ki so ga izčrpale vojne in drugi nujni izdatki.«45
43 »Unter 24.ten 8.ber 1614. ist Herr Bischoff zu Laybach zu dem Statthalter Amt zu Gräz
promovirtret worden, welchem die Landtschafft ein Grosses Praesent per Commi-
sarien gemacht.« (ARS, SI AS 2, DSK, 1. reg, šk. 937, Carnioliae Pragmatica, Pars I.,
Prot. 11, § 3)
44 Historia annua, str. 75–76.
45 Prav tam, str. 75.
191
za namestnika notranjeavstrijskih dežel v Gradcu, potem so mu stanovi
ob tej priliki po komisarjih poslali »veliko« darilo.43 Hren po odhodu v
Gradec iz poročil Carnioliae pragmaticae popolnoma izgine, vendar se po
svoji vrnitvi leta 1621 spet takoj pojavi. Na podlagi tega lahko sklepamo,
da se je škof v tem času umaknil iz kranjske notranje politike, čeprav je
bil v deželi še vedno večkrat prisoten.
Slab mesec po Hrenovem imenovanju za namestnika je bila v Ljub
ljani 15. novembra 1615 posvetitev nove jezuitske cerkve, ki je bila
dograjena po treh letih in pol gradnje. Veliko slovesnost je spremljalo
streljanje s topovi in puškami, kar je pripravil ljubljanski mestni svet,
ki je bil očitno trdno v katoliških rokah. Posvetitvi je prisostvovala
množica ljudi ter več kot sedemdeset župnikov iz celotne Ljubljanske
škofije. Novo cerkev so jezuiti zgradili z denarjem, ki so ga dobili od
raznih donatorjev, največ so, kot poudarjajo jezuiti, prispevali kranjski
deželni stanovi, ki so bili tedaj večinoma še protestanti. Ti so darovali
3450 goldinarjev, sledil so donatorji: gospod Nikolaj Čandik, škof To-
maž Hren in stiški opat, ki sta poleg lastnih darov za finančna sredstva
pledirala tudi pri deželnih stanovih. Od plemiških dobrotnikov jezuiti
izrecno omenjajo Bernardina Barba in Adama Valvasorja. Gospoda
sta verjetno predstavljala steber katoliškega plemstva v deželi, ki se v
stanovski upravi, v kateri so prevladovali protestanti, dolgo ni moglo
uveljaviti.44 Donacije večinoma protestantskih deželnih stanov jezuiti
opišejo tako:
»Med njimi [donatorji] so na prvem mestu preslavni deželni stanovi,
od katerih se jih sicer večina ne strinja z našo vero, vendar so nam tako
naklonjeni, da so nam za zidavo iz skupne blagajne soglasno prispevali
3450 gld. in se nam ob svoji radodarnosti še prijazno opravičevali, češ
da niso mogli biti bolj odprtih rok, ker jih je v to prisilil prazen javni
erar, ki so ga izčrpale vojne in drugi nujni izdatki.«45
43 »Unter 24.ten 8.ber 1614. ist Herr Bischoff zu Laybach zu dem Statthalter Amt zu Gräz
promovirtret worden, welchem die Landtschafft ein Grosses Praesent per Commi-
sarien gemacht.« (ARS, SI AS 2, DSK, 1. reg, šk. 937, Carnioliae Pragmatica, Pars I.,
Prot. 11, § 3)
44 Historia annua, str. 75–76.
45 Prav tam, str. 75.
191
