Page 205 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 205
VANJA KOČEVAR
nilo 133 polnoletnih oseb, za katere lahko sklepamo, da so bile večinoma
iz plemiških vrst.90 Drugi plemiči, ki jim je bila vera pomembnejša kot
domovina, so se odločili za izselitev in odšli v izgnanstvo. Tako sta med
letoma 1628 in 1629 Kranjsko zapustili več kot 102 plemeniti osebi (32
moških, 30 žensk in 38 otrok).91
Zmaga in premoč katoliškega deželnega kneza.
Posledice protireformacije in postopna konsolidacija
(1631–1637)
Potem ko je Kranjsko zapustila približno tretjina plemstva in pribli
žno četrtina deželanov, je v določenih segmentih stanovske uprave na
stala zmeda, saj je na tuje odšlo mnogo kompetentnih ljudi. V deželo se
je priseljevalo novo plemstvo, ki je zapolnilo nastalo vrzel. Med starim
plemstvom, ki se je spreobrnilo v katoliško veroizpoved, pa je bilo veli-
ko mlačnih katoličanov. V stanovski upravi so se začele združevati prej
nezdružljive funkcije, obdobje pa sta zaznamovala še zadolževanje stanov
in počasna odprodaja posesti »eksilantov«. Tako na političnem kot tudi
konfesionalnem področju sta bili očitni zmaga in premoč katoliškega
deželnega kneza.
Primer zmede, nastale po odhodu protestantskega plemstva, je pre-
jemniški urad: ker je dotedanji glavni prejemnik Janez Jakob Apfaltrer
s svojo soprogo in otroci leta 1629 zapustil Kranjsko, so stanovi izgubili
pregled nad sredstveninskimi dohodki. Red je bil ponovno vzpostavljen
šele leta 1631.92 Obdobje je zaznamovalo tudi stapljanje prej nezdružljivih
funkcij v rokah ene osebe: Matevž Košir v tem vidi zmanjševanje deželne
avtonomije in navaja primera grofa Eberharda Leopolda Ursina Blagaja
in Volfa Engelberta Auersperga.93
Sergij Vilfan in Matevž Košir opozarjata, da se je upad politične moči
stanov odražal v njihovi vse večji zadolženosti, saj se niso bili več sposob-
90 Prav tam, str. 105–114.
91 Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 374–381.
92 Košir, Stanovska uprava, str. 84.
93 Prav tam, str. 69.
203
nilo 133 polnoletnih oseb, za katere lahko sklepamo, da so bile večinoma
iz plemiških vrst.90 Drugi plemiči, ki jim je bila vera pomembnejša kot
domovina, so se odločili za izselitev in odšli v izgnanstvo. Tako sta med
letoma 1628 in 1629 Kranjsko zapustili več kot 102 plemeniti osebi (32
moških, 30 žensk in 38 otrok).91
Zmaga in premoč katoliškega deželnega kneza.
Posledice protireformacije in postopna konsolidacija
(1631–1637)
Potem ko je Kranjsko zapustila približno tretjina plemstva in pribli
žno četrtina deželanov, je v določenih segmentih stanovske uprave na
stala zmeda, saj je na tuje odšlo mnogo kompetentnih ljudi. V deželo se
je priseljevalo novo plemstvo, ki je zapolnilo nastalo vrzel. Med starim
plemstvom, ki se je spreobrnilo v katoliško veroizpoved, pa je bilo veli-
ko mlačnih katoličanov. V stanovski upravi so se začele združevati prej
nezdružljive funkcije, obdobje pa sta zaznamovala še zadolževanje stanov
in počasna odprodaja posesti »eksilantov«. Tako na političnem kot tudi
konfesionalnem področju sta bili očitni zmaga in premoč katoliškega
deželnega kneza.
Primer zmede, nastale po odhodu protestantskega plemstva, je pre-
jemniški urad: ker je dotedanji glavni prejemnik Janez Jakob Apfaltrer
s svojo soprogo in otroci leta 1629 zapustil Kranjsko, so stanovi izgubili
pregled nad sredstveninskimi dohodki. Red je bil ponovno vzpostavljen
šele leta 1631.92 Obdobje je zaznamovalo tudi stapljanje prej nezdružljivih
funkcij v rokah ene osebe: Matevž Košir v tem vidi zmanjševanje deželne
avtonomije in navaja primera grofa Eberharda Leopolda Ursina Blagaja
in Volfa Engelberta Auersperga.93
Sergij Vilfan in Matevž Košir opozarjata, da se je upad politične moči
stanov odražal v njihovi vse večji zadolženosti, saj se niso bili več sposob-
90 Prav tam, str. 105–114.
91 Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 374–381.
92 Košir, Stanovska uprava, str. 84.
93 Prav tam, str. 69.
203
