Page 23 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 23
JONATAN VINKLER
22) Če je človek nečasten, je njegovo početje nečastno, in če je časten,
je njegovo početje častno.
23) Kristusov duhovnik, ki živi po Božjem zakonu, pozna Sveto pismo
in rad uči ljudi, mora pridigati, ne da bi mu pri tem smela braniti more-
bitna anatema. In: Če papež ali katerikoli drugi predstojnik tako misle-
čemu duhovniku zapove, da ne sme pridigati, ga le-ta ne sme poslušati.
24) Kdorkoli je sprejel pridigarsko mesto, kdorkoli je stopil med du
hovščino, mora svojo nalogo tudi izpolnjevati, in to, ne da bi mu pri tem
branila morebitna anatema.30
25) Cerkvene kazni so protikrščanske; izmislila si jih je duhovščina,
da bi se poviševala in bi si podvrgla ljudi, če bi jih ne poslušali po njihovi
volji.31
26) Nad ljudmi se ne sme razglašati interdikta, kajti tudi Kristus,
najvišji nadpastir, ni dal interdikta na Janeza Krstnika.«
Misliti je mogoče, da je koncilske očete rimske Cerkve v Konstanci
znatno bolj kot Husov do neke mere netradicionalni odnos do posameznih
temeljnih vprašanj verske doktrine razburilo prizadevanje češkega pridi-
garja za semantično pr(a)vomoč »čistega evangelija« in njegovo topogle-
dno dosledno vztrajanje pri interpretacijski ter – posledično – delovanjski
harmoniji sodobne cerkve kot razvite fevdalne entitete z zgodnjo apostol-
sko, pa tudi semantično in argumentacijsko drugačna uporaba avtoritet,
kot je to počel koncil oz. njegovi pravniki, npr. njegov poglavitni kanonist,
kardinal Francesco Zabarella. Slednje morda odseva tudi mistično podstat
širšega razmišljanja o cerkvi v osrednji Evropi oz. v Reichu. Primerljive
reminiscence, brez posebne genealoške navezave na angleški prostor, ki
je bila očitana Husu, je namreč prebrati tudi pri Meistru Eckhartu, pri
njegovem učencu Johannesu Taulerju in v nemški mistiki vse do Luthra,
je pa v praksi pomenilo, da je Hus – kot precejkrat dotlej32 – stopil na prste
30 V Husovem izvirniku drugače; n. d., 129.
31 V Husovem izvirniku take povedi ni; n. d., 129.
32 Hus je kot moralični pridigar in pisec nastopal z močjo položaja – kot sinodalni
pridigar Praške nadškofije (J. Sedlák, n. d., 117–122; zanimiva je zlasti druga
Husova sinodalna pridiga, iz leta 1407; v njej je misel, da duhovniki, ki ne živijo po
zgledu Jezusa Kristusa, niso pravi kristjani, temveč antikristi). Slednje ni bilo nič
neobičajnega in je bilo posledica organizacije, ki jo je Praški diecezi in njej podrejeni
Litomyšlski škofiji vtisnil škof Arnošt s Pardubic, in sicer leta 1349 s Statuti (Statuta
21
22) Če je človek nečasten, je njegovo početje nečastno, in če je časten,
je njegovo početje častno.
23) Kristusov duhovnik, ki živi po Božjem zakonu, pozna Sveto pismo
in rad uči ljudi, mora pridigati, ne da bi mu pri tem smela braniti more-
bitna anatema. In: Če papež ali katerikoli drugi predstojnik tako misle-
čemu duhovniku zapove, da ne sme pridigati, ga le-ta ne sme poslušati.
24) Kdorkoli je sprejel pridigarsko mesto, kdorkoli je stopil med du
hovščino, mora svojo nalogo tudi izpolnjevati, in to, ne da bi mu pri tem
branila morebitna anatema.30
25) Cerkvene kazni so protikrščanske; izmislila si jih je duhovščina,
da bi se poviševala in bi si podvrgla ljudi, če bi jih ne poslušali po njihovi
volji.31
26) Nad ljudmi se ne sme razglašati interdikta, kajti tudi Kristus,
najvišji nadpastir, ni dal interdikta na Janeza Krstnika.«
Misliti je mogoče, da je koncilske očete rimske Cerkve v Konstanci
znatno bolj kot Husov do neke mere netradicionalni odnos do posameznih
temeljnih vprašanj verske doktrine razburilo prizadevanje češkega pridi-
garja za semantično pr(a)vomoč »čistega evangelija« in njegovo topogle-
dno dosledno vztrajanje pri interpretacijski ter – posledično – delovanjski
harmoniji sodobne cerkve kot razvite fevdalne entitete z zgodnjo apostol-
sko, pa tudi semantično in argumentacijsko drugačna uporaba avtoritet,
kot je to počel koncil oz. njegovi pravniki, npr. njegov poglavitni kanonist,
kardinal Francesco Zabarella. Slednje morda odseva tudi mistično podstat
širšega razmišljanja o cerkvi v osrednji Evropi oz. v Reichu. Primerljive
reminiscence, brez posebne genealoške navezave na angleški prostor, ki
je bila očitana Husu, je namreč prebrati tudi pri Meistru Eckhartu, pri
njegovem učencu Johannesu Taulerju in v nemški mistiki vse do Luthra,
je pa v praksi pomenilo, da je Hus – kot precejkrat dotlej32 – stopil na prste
30 V Husovem izvirniku drugače; n. d., 129.
31 V Husovem izvirniku take povedi ni; n. d., 129.
32 Hus je kot moralični pridigar in pisec nastopal z močjo položaja – kot sinodalni
pridigar Praške nadškofije (J. Sedlák, n. d., 117–122; zanimiva je zlasti druga
Husova sinodalna pridiga, iz leta 1407; v njej je misel, da duhovniki, ki ne živijo po
zgledu Jezusa Kristusa, niso pravi kristjani, temveč antikristi). Slednje ni bilo nič
neobičajnega in je bilo posledica organizacije, ki jo je Praški diecezi in njej podrejeni
Litomyšlski škofiji vtisnil škof Arnošt s Pardubic, in sicer leta 1349 s Statuti (Statuta
21
