Page 24 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 24
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
povsem pragmatičnim političnim in pridobitnim interesom visokega klera
(clerus maior), in sicer tako doma na Češkem kot nasploh.
O slednjem zgovorno priča odziv cambraiskega škofa, kardinala
Pierra d’Aillyja, ki je 8. junija 1415 predsedoval javnemu zaslišanju in
avdienci M. Jana Husa pred koncilom. Ko je bila prebrana artikulacija
na podlagi Husovega traktata De Ecclesia o kardinalih, ki da, če ne
živijo po zgledu apostolov, kar niso nasledniki apostolskega zbora, je
bilo citirano še izvirno besedilo Husovega spisa: »Če torej vstopajo
drugje kot skozi prednja vrata, gospoda Jezusa Kristusa, tedaj so ta-
tje in razbojniki, kot je rečeno v Jn 10/,8/: ›Kdorkoli pride drugje, je
tat in razbojnik.‹« Na to se je kardinal d’Ailly, ki je koncil tedaj tudi
vodil, odzval: »Glej, tole, kar je v knjigi, je pa še slabše in hujše, kot
je bilo zapisano v artiklu.« Nato se je obrnil k Husu: »Vi niste imeli
nobene mere v svojih pridigah in spisih; morali bi pridige prilagoditi
poslušalcem. Zakaj je bilo treba v pridigah za ljudstvo rohneti proti
kardinalom, ko pa nihče od njih ni bil prisoten; vse to, kar ste povedali,
bi moralo biti izrečeno tukaj, njim v obraz, ne pa pred laiki v njihovo
provincialia de anno 1349 cum tractatu De tribus punctis religionis christianae; glej
Sedlák, n. d., 11; digitalizirani izvod Statutov: http://www.manuscriptorium.com/
apps/index.php?direct=record&pid=AIPDIG-NKCR__39_F_31_____2W6DSE7-
cs). Toda Hus je nežlahtno ravnanje svojih kleriških tovarišev karal tudi iz lastne
volje, v nobenem primeru pa ni mogel računati na hvaležnost kanonikov kapitlja sv.
Víta in primerkov, kot je bil npr. Ludvik Kojata ali podobni, o katerih pripoveduje
Václav Vladivoj Tomek (Dějepis města Prahy III, Praha 1875, 237–245) takole:
»Prav mizeren pa je bil župnik pri sv. Janu v Podskalí Ludvik Kojata … Tudi on je
imel svojo konkubino, ki je prebivala na Vyšehradu; poleg tega pa si je v svoji hiši,
ki jo je imel pod samostanom sv. Katarine in nasproti šole sv. Apolinarija, omislil
javno kurbišče, v katerem je imel včasih štiri, drugič spet šest ali osem prostitutk, h
katerim je bil prost dostop. Poleg tega je bil strasten kockar. Na te igre je hodil v hišo
Hensela Glaserja in Markete Pletlove na Staré město, od časa do časa tam zaigral
celo lastna oblačila in hodil nato ponoči nag do hiše svoje priležnice. V takšnem
stanju ga je novomestski rihtar dvakrat gonil okrog kot kakšnega potepuha …« (N.
d., 244.) O predstavniku višjega klera, kanoniku sv. Apolinarija Franu, pa je v istem
viru prebrati za tisti čas in tudi za obdobje do uveljavitve dekretov tridentinskega
koncila, tj. praktično za dobo vse do konca 16. stoletja, precej običajno poročilo,
»quod Frana canonicus ecclesiae S. Appolinaris tenet Johannam nomine concubinam
in domo sua propria ab annis tribus; ex qua unam puerum procreavit, et secundo
est impraegnata« (n. d., 245, op. 43.).
22
povsem pragmatičnim političnim in pridobitnim interesom visokega klera
(clerus maior), in sicer tako doma na Češkem kot nasploh.
O slednjem zgovorno priča odziv cambraiskega škofa, kardinala
Pierra d’Aillyja, ki je 8. junija 1415 predsedoval javnemu zaslišanju in
avdienci M. Jana Husa pred koncilom. Ko je bila prebrana artikulacija
na podlagi Husovega traktata De Ecclesia o kardinalih, ki da, če ne
živijo po zgledu apostolov, kar niso nasledniki apostolskega zbora, je
bilo citirano še izvirno besedilo Husovega spisa: »Če torej vstopajo
drugje kot skozi prednja vrata, gospoda Jezusa Kristusa, tedaj so ta-
tje in razbojniki, kot je rečeno v Jn 10/,8/: ›Kdorkoli pride drugje, je
tat in razbojnik.‹« Na to se je kardinal d’Ailly, ki je koncil tedaj tudi
vodil, odzval: »Glej, tole, kar je v knjigi, je pa še slabše in hujše, kot
je bilo zapisano v artiklu.« Nato se je obrnil k Husu: »Vi niste imeli
nobene mere v svojih pridigah in spisih; morali bi pridige prilagoditi
poslušalcem. Zakaj je bilo treba v pridigah za ljudstvo rohneti proti
kardinalom, ko pa nihče od njih ni bil prisoten; vse to, kar ste povedali,
bi moralo biti izrečeno tukaj, njim v obraz, ne pa pred laiki v njihovo
provincialia de anno 1349 cum tractatu De tribus punctis religionis christianae; glej
Sedlák, n. d., 11; digitalizirani izvod Statutov: http://www.manuscriptorium.com/
apps/index.php?direct=record&pid=AIPDIG-NKCR__39_F_31_____2W6DSE7-
cs). Toda Hus je nežlahtno ravnanje svojih kleriških tovarišev karal tudi iz lastne
volje, v nobenem primeru pa ni mogel računati na hvaležnost kanonikov kapitlja sv.
Víta in primerkov, kot je bil npr. Ludvik Kojata ali podobni, o katerih pripoveduje
Václav Vladivoj Tomek (Dějepis města Prahy III, Praha 1875, 237–245) takole:
»Prav mizeren pa je bil župnik pri sv. Janu v Podskalí Ludvik Kojata … Tudi on je
imel svojo konkubino, ki je prebivala na Vyšehradu; poleg tega pa si je v svoji hiši,
ki jo je imel pod samostanom sv. Katarine in nasproti šole sv. Apolinarija, omislil
javno kurbišče, v katerem je imel včasih štiri, drugič spet šest ali osem prostitutk, h
katerim je bil prost dostop. Poleg tega je bil strasten kockar. Na te igre je hodil v hišo
Hensela Glaserja in Markete Pletlove na Staré město, od časa do časa tam zaigral
celo lastna oblačila in hodil nato ponoči nag do hiše svoje priležnice. V takšnem
stanju ga je novomestski rihtar dvakrat gonil okrog kot kakšnega potepuha …« (N.
d., 244.) O predstavniku višjega klera, kanoniku sv. Apolinarija Franu, pa je v istem
viru prebrati za tisti čas in tudi za obdobje do uveljavitve dekretov tridentinskega
koncila, tj. praktično za dobo vse do konca 16. stoletja, precej običajno poročilo,
»quod Frana canonicus ecclesiae S. Appolinaris tenet Johannam nomine concubinam
in domo sua propria ab annis tribus; ex qua unam puerum procreavit, et secundo
est impraegnata« (n. d., 245, op. 43.).
22
