Page 28 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 28
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
ugotovljene pa so bile tudi nezanemarljive tekstnogenealoške povezave z
drugimi Wycleffovimi traktati – De civili dominio, De blasphemia, De fide
catholica, De paupertate Christi, Ad argumenta aemuli – in z njegovimi
pridigami.44 Razmerje med Husovo Cerkvijo in O papeški moči angle-
škega teologa je na številnih mestih celo tako bližnje, da gre pri Husu v
številnih pasažah za zgolj jezikovno redakcijo (npr. semantično neraz-
likovalna menjava besednega reda, toda brez spremembe mej povedi ali
odstavkov) latinskega izvirnika oxfordskega profesorja,45 toda, kot so
pripoznali celo izrazito katoliško pravoverni raziskovalci življenja in dela
M. Husa (npr. J. Sedlák), ne gre za plagiat, temveč za Husovo receptivno
mentalno strukturo.46 Češki magister je namreč lastne misli prav tekoče
izrekal s tekstnimi strukturami, ki jih je v letih pred nastankom dela De
Ecclesia prebral v spisih otoškega učenjaka.
Omenjena tekstna genealogija na ravni Wycleff-Husove teolog ije
o cerkvi in njeni strukturi, odpustkih in papeški moči signalizira po
ustvarjalno recepcijo wycleffizma in tako skozi pomensko in delovanjsko
polje odpora proti nadoblasti papeške stolice vzpostavlja intelektualno
zgodovinsko navezavo med Wycleffom, Husom ter njegovimi češkimi
in nemškimi zgodovinskimi nasledniki – luteransko reformacijo 16.
stoletja. Kajti tudi slednja je v Luthrovih Resolutiones disputationum de
indulgentiarum virtute (1518) svoje miselno oporišče primarno stavila
na razpravi o odpustkih in na kritiki brezsramnega mešetarjenja z močjo
ključev. Slednje se je tedanjemu nemškemu sleherniku, ki se je kakorkoli
srečal s sugestivno pridižno retoriko Johanna Tetzela, kazalo kot strah
vzbujajoči nagovor o naglavnem pomenu reševanja grešnih duš iz vic,
pripadnik učene kulture pa ni mogel mimo dosti bolj večplastnih časnih
in večnih dimenzij celega projekta. Na primer mimo vprašanja, ali ni
zaklad storitve dobrih del zadrega samega namena odpustka, ali, kakor
je zapisal Luther: »Zakladi odpustkov so mreže, v katere zdaj lovijo bo-
gastvo ljudi.«47
44 J. Sedlák, n. d., 372.
45 Glej npr. tekstno analizo in primerjavo med Wycleffovim De potestate papae in
Husovim De Ecclesia v: Johann Loserth, Introduction, v: Johannis Wyclif tractatus
De potestate pape, London 1907, XLII–XLVIII.
46 J. Sedlák, n. d., 359.
47 Martin Luther, Izbrani spisi, Ljubljana 2001, 137.
26
ugotovljene pa so bile tudi nezanemarljive tekstnogenealoške povezave z
drugimi Wycleffovimi traktati – De civili dominio, De blasphemia, De fide
catholica, De paupertate Christi, Ad argumenta aemuli – in z njegovimi
pridigami.44 Razmerje med Husovo Cerkvijo in O papeški moči angle-
škega teologa je na številnih mestih celo tako bližnje, da gre pri Husu v
številnih pasažah za zgolj jezikovno redakcijo (npr. semantično neraz-
likovalna menjava besednega reda, toda brez spremembe mej povedi ali
odstavkov) latinskega izvirnika oxfordskega profesorja,45 toda, kot so
pripoznali celo izrazito katoliško pravoverni raziskovalci življenja in dela
M. Husa (npr. J. Sedlák), ne gre za plagiat, temveč za Husovo receptivno
mentalno strukturo.46 Češki magister je namreč lastne misli prav tekoče
izrekal s tekstnimi strukturami, ki jih je v letih pred nastankom dela De
Ecclesia prebral v spisih otoškega učenjaka.
Omenjena tekstna genealogija na ravni Wycleff-Husove teolog ije
o cerkvi in njeni strukturi, odpustkih in papeški moči signalizira po
ustvarjalno recepcijo wycleffizma in tako skozi pomensko in delovanjsko
polje odpora proti nadoblasti papeške stolice vzpostavlja intelektualno
zgodovinsko navezavo med Wycleffom, Husom ter njegovimi češkimi
in nemškimi zgodovinskimi nasledniki – luteransko reformacijo 16.
stoletja. Kajti tudi slednja je v Luthrovih Resolutiones disputationum de
indulgentiarum virtute (1518) svoje miselno oporišče primarno stavila
na razpravi o odpustkih in na kritiki brezsramnega mešetarjenja z močjo
ključev. Slednje se je tedanjemu nemškemu sleherniku, ki se je kakorkoli
srečal s sugestivno pridižno retoriko Johanna Tetzela, kazalo kot strah
vzbujajoči nagovor o naglavnem pomenu reševanja grešnih duš iz vic,
pripadnik učene kulture pa ni mogel mimo dosti bolj večplastnih časnih
in večnih dimenzij celega projekta. Na primer mimo vprašanja, ali ni
zaklad storitve dobrih del zadrega samega namena odpustka, ali, kakor
je zapisal Luther: »Zakladi odpustkov so mreže, v katere zdaj lovijo bo-
gastvo ljudi.«47
44 J. Sedlák, n. d., 372.
45 Glej npr. tekstno analizo in primerjavo med Wycleffovim De potestate papae in
Husovim De Ecclesia v: Johann Loserth, Introduction, v: Johannis Wyclif tractatus
De potestate pape, London 1907, XLII–XLVIII.
46 J. Sedlák, n. d., 359.
47 Martin Luther, Izbrani spisi, Ljubljana 2001, 137.
26
