Page 243 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 243
NENAD H. VITOROVIĆ
poskus, da bi kaj takšnega vendarle izvajali, »napad na Boga« (ibid: 29).
In to velja tudi v primeru krivih naukov, torej kadar gre za heretike. Z
njimi se morajo boriti škofje, ki so usposobljeni, da z besedo podirajo
utrdbe (2Kor 10,4 isl.) (Luther, 1523/1991: 36), ne pa svetna oblast (ki
edina sme uporabiti prisilo). Predhodnica trditve, da je poskus koga
prisiliti, naj tako ali drugače veruje, napad na Boga, je že v Pojasnilih
k 95-im tezam izražena trditev, da je sežiganje heretikov »zoper voljo
Duha« (Luther, 1518/1883: 624 isl.), ki se je znašla na seznamu 41 Luthro-
vih zmot v (pred)izobčitveni buli papeža Leona X.9
S takšno utemeljitvijo je, kot trdi religiolog Edmund Weber, Luther
najbrž najpomembneje prispeval h končni odpravi inkvizicije, ki je vsem
krščenim grozila na podlagi dogme o nerazvezljivosti krsta (tj. nepre-
lomljivosti Božje obljube), zaradi katere naj bi bile njihove duše pod
oblastjo Cerkve (Weber, 1997: 9). Poleg tega Luther res dolgo razlaga,
česa vse svetna oblast ne sme delati, kam ne sme vdirati. Ko pa končno
preide na temo tega, kaj svetna oblast lahko dela in kaj naj dela, kako naj
razsoja na svojem legitimnem področju, ostane pravzaprav brez pravih
nasvetov, razen tega, da je pravniških knjig tako ali tako dovolj, da pa
jim brez razuma ne bodo koristile:
»Zato mora knez svoje pravo v roki vihteti tako dobro kakor meč in
z lastno razumnostjo [Vernunft] pretehtati, kdaj in kje naj strogo sledi
pravu, kdaj pa je treba postopati bolj milo, tako da razumnost vselej vla-
da pravu in da najvišje pravo in svetovalec ostane razumnost.« (Luther,
1523/1991: 41)
Webrova teza je, da je Luther s tem postavil novo paradigmo, ki je
prevladala nad teološkimi navodili (Dictatus papae Gregorja VII). Tako
naj bi tudi že Augsburški mir sploh bil mogoč: katoliški cesar, katoliški
knezi in deželni stanovi so lahko sklenili kompromis (za protestante
9 Exsurge Domine, DH 1483. Seznam Luthrovih domnevno zmotnih trditev je dostopen
prek: http://www.efg-hohenstaufenstr.de/downloads/texte/exsurge_domine_41_sae
tze.html (20. 7. 2015). Podobno je Luther argumentiral tudi v Pridigi o izobčenju
(1518, natisnjena 1520), v kateri se med drugim sklicuje na Rim 8,31–38 in 1 Pt 3,13
(izobčenje ne more ločiti verujočih od njihove skupnosti s Kristusom in Bogom),
Mt 18,15–17 (cerkev lahko izobči, vendar je izobčenje zgolj v odnosu do cerkve)
in 2 Tes 3,14–15 (ne sme imeti posledic za civilno življenje izobčenega) (Luther,
1520/1888: 64 isl.).
241
poskus, da bi kaj takšnega vendarle izvajali, »napad na Boga« (ibid: 29).
In to velja tudi v primeru krivih naukov, torej kadar gre za heretike. Z
njimi se morajo boriti škofje, ki so usposobljeni, da z besedo podirajo
utrdbe (2Kor 10,4 isl.) (Luther, 1523/1991: 36), ne pa svetna oblast (ki
edina sme uporabiti prisilo). Predhodnica trditve, da je poskus koga
prisiliti, naj tako ali drugače veruje, napad na Boga, je že v Pojasnilih
k 95-im tezam izražena trditev, da je sežiganje heretikov »zoper voljo
Duha« (Luther, 1518/1883: 624 isl.), ki se je znašla na seznamu 41 Luthro-
vih zmot v (pred)izobčitveni buli papeža Leona X.9
S takšno utemeljitvijo je, kot trdi religiolog Edmund Weber, Luther
najbrž najpomembneje prispeval h končni odpravi inkvizicije, ki je vsem
krščenim grozila na podlagi dogme o nerazvezljivosti krsta (tj. nepre-
lomljivosti Božje obljube), zaradi katere naj bi bile njihove duše pod
oblastjo Cerkve (Weber, 1997: 9). Poleg tega Luther res dolgo razlaga,
česa vse svetna oblast ne sme delati, kam ne sme vdirati. Ko pa končno
preide na temo tega, kaj svetna oblast lahko dela in kaj naj dela, kako naj
razsoja na svojem legitimnem področju, ostane pravzaprav brez pravih
nasvetov, razen tega, da je pravniških knjig tako ali tako dovolj, da pa
jim brez razuma ne bodo koristile:
»Zato mora knez svoje pravo v roki vihteti tako dobro kakor meč in
z lastno razumnostjo [Vernunft] pretehtati, kdaj in kje naj strogo sledi
pravu, kdaj pa je treba postopati bolj milo, tako da razumnost vselej vla-
da pravu in da najvišje pravo in svetovalec ostane razumnost.« (Luther,
1523/1991: 41)
Webrova teza je, da je Luther s tem postavil novo paradigmo, ki je
prevladala nad teološkimi navodili (Dictatus papae Gregorja VII). Tako
naj bi tudi že Augsburški mir sploh bil mogoč: katoliški cesar, katoliški
knezi in deželni stanovi so lahko sklenili kompromis (za protestante
9 Exsurge Domine, DH 1483. Seznam Luthrovih domnevno zmotnih trditev je dostopen
prek: http://www.efg-hohenstaufenstr.de/downloads/texte/exsurge_domine_41_sae
tze.html (20. 7. 2015). Podobno je Luther argumentiral tudi v Pridigi o izobčenju
(1518, natisnjena 1520), v kateri se med drugim sklicuje na Rim 8,31–38 in 1 Pt 3,13
(izobčenje ne more ločiti verujočih od njihove skupnosti s Kristusom in Bogom),
Mt 18,15–17 (cerkev lahko izobči, vendar je izobčenje zgolj v odnosu do cerkve)
in 2 Tes 3,14–15 (ne sme imeti posledic za civilno življenje izobčenega) (Luther,
1520/1888: 64 isl.).
241
