Page 263 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 263
MARKO KERŠEVAN
in/ali posledica verske svobode je verski pluralizem, soobstoj različ-
nih religij in javno izpovedovanje vseh verskih prepričanj (vključno s
tako ali drugače izraženim osebnim zavračanjem vseh religij oziroma
ateizmom). Države deklarirajo in prakticirajo versko (svetovno na-
zorsko) nevtralnost; uveljavljena je ločenost države in Cerkva oziro-
ma verskih skupnosti, čeprav različno opredeljena, interpretirana in
prakticirana. Kot je v svoji razsodbi utemeljilo tudi slovensko ustavno
sodišče, je oziroma naj bi bil ključni raison ločenosti (čl. 7 ustave)
prav omogočanje verske svobode vseh in enakopravnosti posamezni-
kov (41. člen slovenske ustave). Verska opredeljenost državne oblasti,
nav ezanost države na eno od religij, država, ki prek svojih ustanov
simbolno sama izraža/izpoveduje neko religijo, neizogibno ogroža/
omejuje versko svobodo posameznika. V državah, ki na simbolni
ravni niso odpravile vezanosti na določeno religijo (ki so ohranile
elemente državne Cerkve), je verska svoboda posameznika v vsaj nujni
meri uveljavljena le, če taka država zagotavlja dovolj širok družbeni
in življenjski prostor (in čas) zasebnosti ter civilni družbi, znotraj ka-
terega lahko posamezniki in njihove skupnosti uresničujejo svobodo
svojega verskega opredeljevanja in izražanja (Walter, 2005: 250–270).
Strukturna značilnost modernih zahodnih družb je razlikovanje med
sfero države (državnih zakonov in obveznih skupnih ustanov) in sfero
zasebnosti ter civilne družbe: prva naj bi bila enakopravno odprta in
zavezana vsem državljanom ne glede na njihovo versko opredeljenost,
tudi če je simbolno do neke mere povezana z določeno religijo oziro-
ma religijsko tradicijo (Kirchof, 2005: 187–206), druga naj omogoča
enako svobodo izražanja in delovanja vsem verskim skupnostim ter
posameznikom.
Nemški ustavni sodnik Ernst W. Böckenförde je že v 70. letih prejš
njega stoletja izrekel pozneje večkrat navedeno misel, da moderna de-
mokratična država ne more sama zagotoviti svojih predpostavk (Thierse,
2000; Kerševan, 2005: 66). V našem primeru bi to pomenilo, da ne more
sama zagotoviti pogojev verske svobode. Njegova teza implicira misel, da
naj te predpostavke pomagajo zagotavljati prav religije in svetovni nazori.
ali zasebno izražanje, bodisi posamezno ali v skupnosti z drugimi, s poučevanjem,
z izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z bogoslužjem in opravljanjem obredov.«
261
in/ali posledica verske svobode je verski pluralizem, soobstoj različ-
nih religij in javno izpovedovanje vseh verskih prepričanj (vključno s
tako ali drugače izraženim osebnim zavračanjem vseh religij oziroma
ateizmom). Države deklarirajo in prakticirajo versko (svetovno na-
zorsko) nevtralnost; uveljavljena je ločenost države in Cerkva oziro-
ma verskih skupnosti, čeprav različno opredeljena, interpretirana in
prakticirana. Kot je v svoji razsodbi utemeljilo tudi slovensko ustavno
sodišče, je oziroma naj bi bil ključni raison ločenosti (čl. 7 ustave)
prav omogočanje verske svobode vseh in enakopravnosti posamezni-
kov (41. člen slovenske ustave). Verska opredeljenost državne oblasti,
nav ezanost države na eno od religij, država, ki prek svojih ustanov
simbolno sama izraža/izpoveduje neko religijo, neizogibno ogroža/
omejuje versko svobodo posameznika. V državah, ki na simbolni
ravni niso odpravile vezanosti na določeno religijo (ki so ohranile
elemente državne Cerkve), je verska svoboda posameznika v vsaj nujni
meri uveljavljena le, če taka država zagotavlja dovolj širok družbeni
in življenjski prostor (in čas) zasebnosti ter civilni družbi, znotraj ka-
terega lahko posamezniki in njihove skupnosti uresničujejo svobodo
svojega verskega opredeljevanja in izražanja (Walter, 2005: 250–270).
Strukturna značilnost modernih zahodnih družb je razlikovanje med
sfero države (državnih zakonov in obveznih skupnih ustanov) in sfero
zasebnosti ter civilne družbe: prva naj bi bila enakopravno odprta in
zavezana vsem državljanom ne glede na njihovo versko opredeljenost,
tudi če je simbolno do neke mere povezana z določeno religijo oziro-
ma religijsko tradicijo (Kirchof, 2005: 187–206), druga naj omogoča
enako svobodo izražanja in delovanja vsem verskim skupnostim ter
posameznikom.
Nemški ustavni sodnik Ernst W. Böckenförde je že v 70. letih prejš
njega stoletja izrekel pozneje večkrat navedeno misel, da moderna de-
mokratična država ne more sama zagotoviti svojih predpostavk (Thierse,
2000; Kerševan, 2005: 66). V našem primeru bi to pomenilo, da ne more
sama zagotoviti pogojev verske svobode. Njegova teza implicira misel, da
naj te predpostavke pomagajo zagotavljati prav religije in svetovni nazori.
ali zasebno izražanje, bodisi posamezno ali v skupnosti z drugimi, s poučevanjem,
z izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z bogoslužjem in opravljanjem obredov.«
261
