Page 269 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 269
MARKO KERŠEVAN
– nasproti občutku »izkoreninjenosti« in osamljenosti sodobnega
individualističnega posameznika postajajo privlačne religije, ki s pou-
darkom ponujajo novo ali tradicionalno skupnost, religiozno vključenost
in identifikacijo posameznika z narodnimi skupnostmi, pri muslimanih
na Zahodu še posebno neposredno z verskimi skupnostmi;
– nasproti negotovemu posamezniku, izgubljenemu v svetu naspro-
tujočih si zahtev, ponudb in negotovih osebnih izbir, postajajo privlačni
jasni, preprosti, avtoritarni moralni in življenjski vzorci, nespremenljivi
zakoni, kakršne menda ponuja »fundamentalistično« branje islamske,
a tudi krščanske ali hindujske tradicije;
– posebej družbeno in politično odmevna je religiozno opredeljena
izbira takih jasnih in avtoritarnih stališč ter zahtev na političnem po-
dročju (versko-politični fundamentalizem islamske, a tudi katoliške in
evangelikalno protestantske ali judovske barve, nove politične religije);
– vedno znova oživljajo klici po religioznem povezovanju in ute-
meljevanju resnično ali domnevno ogroženih kolektivnih narodnih ali
nacionalnih/državnih identitet.
Če bi tvegali poenostavljeno predstavitev raznovrstnega dogajanja,
bi lahko rekli, da – ob naraščanju sicer še vedno manjšinskega deleža
nereligiozno opredeljenih in ateistov – daje sodobni religiozni sceni pečat
na eni strani/ravni večinsko ohranjanje ali ponovno uveljavljanje tradi-
cionalnih domačih (ali s priseljevanjem prenesenih) religiozno-etničnih
kolektivitet/identitet (z njihovimi zunanjimi simboli, obredi, verskomo-
ralnimi praktikami); na njihovem skrajnem polju so sicer manjšinske
»fundamentalistične« verskoetnične identifikacije s profiliranimi, čeprav
največkrat le rudimentarnimi moralnimi in/ali političnimi zahtevami. Na
drugi strani ali ravni te scene je množica individualnih verskih »krparij«
različnih religijskih vsebin in oblik po osebni meri in izbiri (v smislu
Beckovega »lastnega boga«): na skrajnem polu tega so profilirani manj-
šinska nova religijska gibanja in male verske skupnosti (New Age, NRG).
Večinski deli obeh usmeritev se ne izključujejo in se lahko prekrivajo/
prežemajo. Onkraj takih prekrivanj velikih tradicionalnih verskoetnič-
nih opredelitev (pripadnosti) in individualnih krparij znotraj njih so
fundamentalistična versko politična gibanja in nova religijska/duhovna
gibanja in skupnosti.
267
– nasproti občutku »izkoreninjenosti« in osamljenosti sodobnega
individualističnega posameznika postajajo privlačne religije, ki s pou-
darkom ponujajo novo ali tradicionalno skupnost, religiozno vključenost
in identifikacijo posameznika z narodnimi skupnostmi, pri muslimanih
na Zahodu še posebno neposredno z verskimi skupnostmi;
– nasproti negotovemu posamezniku, izgubljenemu v svetu naspro-
tujočih si zahtev, ponudb in negotovih osebnih izbir, postajajo privlačni
jasni, preprosti, avtoritarni moralni in življenjski vzorci, nespremenljivi
zakoni, kakršne menda ponuja »fundamentalistično« branje islamske,
a tudi krščanske ali hindujske tradicije;
– posebej družbeno in politično odmevna je religiozno opredeljena
izbira takih jasnih in avtoritarnih stališč ter zahtev na političnem po-
dročju (versko-politični fundamentalizem islamske, a tudi katoliške in
evangelikalno protestantske ali judovske barve, nove politične religije);
– vedno znova oživljajo klici po religioznem povezovanju in ute-
meljevanju resnično ali domnevno ogroženih kolektivnih narodnih ali
nacionalnih/državnih identitet.
Če bi tvegali poenostavljeno predstavitev raznovrstnega dogajanja,
bi lahko rekli, da – ob naraščanju sicer še vedno manjšinskega deleža
nereligiozno opredeljenih in ateistov – daje sodobni religiozni sceni pečat
na eni strani/ravni večinsko ohranjanje ali ponovno uveljavljanje tradi-
cionalnih domačih (ali s priseljevanjem prenesenih) religiozno-etničnih
kolektivitet/identitet (z njihovimi zunanjimi simboli, obredi, verskomo-
ralnimi praktikami); na njihovem skrajnem polju so sicer manjšinske
»fundamentalistične« verskoetnične identifikacije s profiliranimi, čeprav
največkrat le rudimentarnimi moralnimi in/ali političnimi zahtevami. Na
drugi strani ali ravni te scene je množica individualnih verskih »krparij«
različnih religijskih vsebin in oblik po osebni meri in izbiri (v smislu
Beckovega »lastnega boga«): na skrajnem polu tega so profilirani manj-
šinska nova religijska gibanja in male verske skupnosti (New Age, NRG).
Večinski deli obeh usmeritev se ne izključujejo in se lahko prekrivajo/
prežemajo. Onkraj takih prekrivanj velikih tradicionalnih verskoetnič-
nih opredelitev (pripadnosti) in individualnih krparij znotraj njih so
fundamentalistična versko politična gibanja in nova religijska/duhovna
gibanja in skupnosti.
267
