Page 265 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 265
MARKO KERŠEVAN
ločenost so bistvene posledice protestantsko-krščanskega razumevanje
vere kot notranje opredelitve, svobodne od zunanje prisile.4
Tudi ko države sprejemajo določeno krščansko tradicijo, (naj) je ne
sprejemajo kot izraz svojega izpovedovanja vere, temveč le kot izraz
zgodovinske in simbolne navezanosti na tradicijo, torej iz praktično-
pragmatičnih sekularnih razlogov (primer nedelje ali »našega štetja« kot
štetja »po Kristusu«: nedelja je Gospodov dan za tiste, ki verujejo in ga
zato spoštujejo – država ga sprejema kot dela prosti dan, ker ga večina
ljudi praznuje).
Ali drugače izpostavljeno: versko nevtralnost države, njeno simbolno
nenavezanost na nobeno religijo, njeno »vzdržnost«, da bi s simboli in
obredi izražala kakršno koli versko opredeljenost, vztrajanje, da je izražanje
vere stvar verujočih posameznikov kot posameznikov ali skupnosti takih
posameznikov, ne pa države, njenih ustanov in ljudi kot funkcionarjev teh
ustanov – vse to je mogoče brez težav uresničevati le ob razumevanju in
opredeljevanju vere kot »notranjega«, duhovno svobodnega odnosa med
Bogom in človekom kot osebo. (Seveda tudi to razumevanje vere zahteva
svobodo Cerkve kot cerkve Božje besede, da jo oznanja.) Naloga države je,
da omogoča in ohranja zunanje pogoje verske svobode – k njim pa spada
najprej tudi v zakonodajo vključeno in predpostavljeno razumevanje vere
kot svobodne notranje osebne odločitve. Državne obvezne zadeve ali vidiki
se morajo (tudi zato) omejiti na take, ki so dogovorno lahko skupni ljudem
vseh religij ali ki so zunaj vseh religij. Za druge zadeve mora biti odrejen
in varovan prostor zasebne dejavnosti ter civilne družbe.
Alternativa – ali skrajna varianta tega – je, da se skupni/obvezni pro-
stor državnih ustanov, kolikor je le mogoče, zmanjša, tako rekoč razdeli
med religije in Cerkve. Toda tega ni nikdar mogoče izvesti brez preo
stanka: religij, ki niso upoštevane, tistih, ki na novo nastajajo, in ljudi,
ki ostajajo zunaj vseh tako upoštevanih religij in nazorov. Taka pot pelje
4 Simmel opozarja na zvezo med notranjo netolerantnostjo, brezkompromisnostjo take
(monoteistične) vere in zahtevo po toleranci v družbi: »[…] pri prekrščevalskih sektah
in v poznem kalvinizmu nastane religiozna kvaliteta izključno po Božji izvolitvi in
prebuditvi. Ker se s tem zavrača vsak zunanji znak/simptom, mora (taka) skupnost
zahtevati absolutno toleranco drugih instanc, na primer države, za svoja notranja
stanja in tudi sama enako ravnati nasproti drugim skupnostim.« (1912/1989: 163)
263
ločenost so bistvene posledice protestantsko-krščanskega razumevanje
vere kot notranje opredelitve, svobodne od zunanje prisile.4
Tudi ko države sprejemajo določeno krščansko tradicijo, (naj) je ne
sprejemajo kot izraz svojega izpovedovanja vere, temveč le kot izraz
zgodovinske in simbolne navezanosti na tradicijo, torej iz praktično-
pragmatičnih sekularnih razlogov (primer nedelje ali »našega štetja« kot
štetja »po Kristusu«: nedelja je Gospodov dan za tiste, ki verujejo in ga
zato spoštujejo – država ga sprejema kot dela prosti dan, ker ga večina
ljudi praznuje).
Ali drugače izpostavljeno: versko nevtralnost države, njeno simbolno
nenavezanost na nobeno religijo, njeno »vzdržnost«, da bi s simboli in
obredi izražala kakršno koli versko opredeljenost, vztrajanje, da je izražanje
vere stvar verujočih posameznikov kot posameznikov ali skupnosti takih
posameznikov, ne pa države, njenih ustanov in ljudi kot funkcionarjev teh
ustanov – vse to je mogoče brez težav uresničevati le ob razumevanju in
opredeljevanju vere kot »notranjega«, duhovno svobodnega odnosa med
Bogom in človekom kot osebo. (Seveda tudi to razumevanje vere zahteva
svobodo Cerkve kot cerkve Božje besede, da jo oznanja.) Naloga države je,
da omogoča in ohranja zunanje pogoje verske svobode – k njim pa spada
najprej tudi v zakonodajo vključeno in predpostavljeno razumevanje vere
kot svobodne notranje osebne odločitve. Državne obvezne zadeve ali vidiki
se morajo (tudi zato) omejiti na take, ki so dogovorno lahko skupni ljudem
vseh religij ali ki so zunaj vseh religij. Za druge zadeve mora biti odrejen
in varovan prostor zasebne dejavnosti ter civilne družbe.
Alternativa – ali skrajna varianta tega – je, da se skupni/obvezni pro-
stor državnih ustanov, kolikor je le mogoče, zmanjša, tako rekoč razdeli
med religije in Cerkve. Toda tega ni nikdar mogoče izvesti brez preo
stanka: religij, ki niso upoštevane, tistih, ki na novo nastajajo, in ljudi,
ki ostajajo zunaj vseh tako upoštevanih religij in nazorov. Taka pot pelje
4 Simmel opozarja na zvezo med notranjo netolerantnostjo, brezkompromisnostjo take
(monoteistične) vere in zahtevo po toleranci v družbi: »[…] pri prekrščevalskih sektah
in v poznem kalvinizmu nastane religiozna kvaliteta izključno po Božji izvolitvi in
prebuditvi. Ker se s tem zavrača vsak zunanji znak/simptom, mora (taka) skupnost
zahtevati absolutno toleranco drugih instanc, na primer države, za svoja notranja
stanja in tudi sama enako ravnati nasproti drugim skupnostim.« (1912/1989: 163)
263
